Revščina je družbeni in ne osebni problem!

Kako sploh preživiš s 350 evri pokojnine na mesec? Nemogoče, pravijo celo ljudje z minimalno plačo in vsi, ki imajo vsaj trikrat večje dohodke. Žal so v Sloveniji mnogi tako revni, da vsak dan stradajo, zmrzujejo in zbolevajo. Ker smo bogata razvita država, je zato revščina družbeni in ne osebni problem, saj država z zakoni in ukrepi ni poskrbela, da državljani ne bi bili revni, čeprav so delali in še delajo. Za revščino so odgovorni vsi, ki državo vodijo. Odgovorni so tudi za uveljavljene napačne odločitve. Tudi za to, da država raje namenja denar za gradnjo novih zaporov kot pa za gradnjo domov za ostarele, čeprav na bivanje v njih čaka vsaj 11.000 onemoglih. Vse to je nedopustno in sramota za Slovenijo in njene upravljalce.

Že na pragu praviloma čarobnega prazničnega decembra je mnoge začelo boleti srce. Vse več ljudi decembra toliko bolj preplavljajo črne misli. Vse več jih je decembra najbolj depresivnih. V sebi ranjeni in navzven razjarjeni ali ohromljeni od žalosti so usločeni k tlom.

Ko se revščina tako bliskovito širi med ljudmi, kot se v Sloveniji, je to znak za najmočnejši alarm politikom, ki državo vodijo. Je opozorilo, da je z njihovimi odločitvami in delom nekaj hudo narobe. Je dokaz, da gre za zelo resen družbeni problem in ne za osebni problem revežev.

December za v revščino potisnjene ostarele in bolne ni čas veselega pričakovanja. Zlomljeni, zgarani in do neskončnosti utrujeni životarijo nedostojno življenje, na katerega jih je obsodila država zaradi celo nižje pokojnine od minimalne. Navkljub temu, da so vse življenje garali in naivno zaupali v poštenost in socialno državo. Zdaj, ko jih zaradi onemoglosti država ne potrebuje več, nimajo ne za kruh ne za kurjavo, niti za zdravila, ki jih je treba (do)plačati. Ti ljudje bodo tudi med prazniki stradali, prezebali in upali, da se bo v smetnjakih znašlo kaj še užitnega z miz bogatejših. Marsikdo bo za božič zagrenjen preklinjal življenje in državo, oblast in politike, ki so zaradi njihovih napačnih odločitev in brezbrižnosti krivi in odgovorni, da rase armada v revščino pogrezajočih se prebivalcev.

Tudi mnogi mlajši, zlasti preprosti delavci, se bodo med prazniki zapirali med revne štiri stene. Nekateri še vsaj te stene imajo, a jim po plačilu položnic ne ostane skoraj nič za hrano, obleko in druge stroške. Pretvarjali se bodo, da ne vonjajo sosedove pravkar spečene potice in pečenke, da ne slišijo pokanja zamaškov in smeha.

Žal je december za marsikaterega otroka mesec neskončne žalosti in zagrenjenosti. Otroška pamet ne razume, zakaj doma ni božičnega drevesca in daril. Zakaj ni niti skromne čokoladice. Vse to otrok občuti kot najhujšo krivico in kazen, saj je bil vse leto priden in - skromen! Ker doma ni priboljškov in daril, se decembra marsikateremu staršu para srce in solzijo oči, saj zaradi revščine ne zmorejo pričarati prazničnega vzdušja. To je tudi mesec, ko so ne več zelo mladi še bolj osamljeni in nesrečni, ker si načina življenja niso prostovoljno izbrali. Trpijo, da si, kljub garanju, ne morejo zagotoviti lastnega doma in v njem družine. Sicer zadovoljni, da sploh imajo službo, so hkrati prizadeti, da za svoje delo prejemajo miloščino, ki ne zadošča niti za vse, kar je nujno. Zato o lastnem domu in družini le sanjajo. Tudi o priboljških in potomcih.

Zato je toliko bolj nemoralno in nesprejemljivo obnašanje nekaterih politikov v decembru. Že zaradi funkcij in položajev jih različni predstavniki, poslovni partnerji, podjetniki, zastopniki ... zasipajo s poslovnimi darili. Sprejemajo jih brez trohice slabe vesti in odnašajo domov. Taka darila naj bi bila sicer simbolična in morda znak spoštovanja. Pogosto tudi znak hvaležnosti za kakšne usluge. Pogosto presegajo mejo simbolnosti. Očitno naša mentaliteta in družba še vedno ne zmoreta brez tovrstnih izkazovanj časti tistim na položajih. Še bolj nemoralno pa je, da decembra nekateri politiki (tudi že davno odcveteli in predolgo na položajih) tako radi javno leporečijo in ljudi pozivajo k dobroti, darovanju in solidarnosti s tistimi, ki živijo v pomanjkanju. Prav je, da pozivajo k dobroti in pomoči drugim, nemoralno pa, da hkrati niso prvi in največji zgled. In predvsem, da praviloma nikoli ne odprejo lastnih denarnic. Ni moralno in etično, če daruješ tisto, kar je kupljeno z javnimi sredstvi za namen daril in hkrati to prikazuješ za lastni dobrodelni prispevek! Koga sploh slepiš? Že tako ali tako so politični izbranci financirani z javnimi financami in se nenehno grebejo za višje plače. Temu namenjajo toliko energije, da so povsem gluhi in slepi za stiske preprostih ljudi, za razraščajočo revščino, ki je posledica njihovih napačnih odločitev in dejanj. Ko so odločali v imenu države in za njo. Žal doslej za to, da kdo odgovorni povzroča škodo prebivalstvu, pri nas še ni nihče odgovarjal. Zato o svojih dejanjih večina odločevalcev poglobljeno niti ne razmišlja, ker jim je najpomembnejše le politično kupčkanje.

Slovenija je tudi uradno razvita in bogata država. To potrjujejo njen letni proračun in zneski za dejavnosti, projekte, gradnje. Med njimi so za preprosto pamet zelo napačne odločitve - ko denar raje kot za gradnjo novih domov za ostarele namenja za gradnjo novih zaporov! V bogatih državah revščine ne bi smelo biti. Ko se revščina tako bliskovito širi med ljudmi, kot se v Sloveniji, je to povod za najmočnejši alarm politikom, ki državo vodijo. Je opozorilo, da je z njihovimi odločitvami in delom nekaj hudo narobe. Je dokaz, da gre za zelo resen družbeni problem in ne osebni problem revežev. Gre za plat zvona, ki mora odločevalce strezniti. Gre za poziv, naj vendar ukrepajo. In to po zdravi pameti, v prid prizadetih.


Preberite še


Najbolj brano