Nogometna liga na medijsko daljavo
Vse se spreminja, le filmi v decembru ne. Ali pa tudi. Ne vem, kakšno taktiko so letos ubrale televizijske postaje, saj mi namesto Božičkov na sto načinov - danes na Planetu, drugi dan pa na hrvaškem RTL - ponujajo celo serijo filmov Vojne zvezd. Če se mi slučajno zahoče, da jih ponovno gledam naslednji dan. Kanal A tudi ni še božično prežet, saj ponuja vse filme čarodeja Harrya Potterja. Le mulca iz filma Sam doma še ni na ekranih.
Televizijske postaje imajo taktiko, o tem ni dvoma. Če so pri zabavnih oddajah in filmih kar uigrane, to manj velja za športne oddaje. Pustimo ob strani, da je teh le za vzorec, televizije s splošno programsko ponudbo imajo tudi vse manj športnih prenosov, saj ne morejo tekmovati z lastniki športnih kanalov, ki segajo v več držav. Vsaka od njih ima različne razmere za delo, tehnične zmogljivosti (razen nacionalne TV hiše jih vsi ostali najemajo) in kadrovsko (ne)močen novinarski in reporterski del uredništva.
Televizijske postaje imajo taktiko, o tem ni dvoma. Če so v zabavnih oddajah in filmih kar uigrane, to manj velja za športne oddaje. Pustimo ob strani, da je teh le za vzorec.
Skupna slika sicer ne ponuja presežkov, ampak kako bi jih, če ima kolikor toliko načrtno delo s kadri le TV Slovenija, ostale TV hiše pa se bolj ravnajo po načelu, da je skoraj vsak, ki se mu to da, dovolj dober za športnega reporterja. O statusu nogometa v Sloveniji je bilo prelitega že veliko črnila in izgovorjeno morje besed. Morda v teh tehnološko histeričnih časih še največ pove prikaz nogometa v medijih. Če odštejemo že dolgo znano dejstvo, da so športna uredništva kadrovsko podhranjena in da je novinarja težko pričakovati na vsaki tekmi, pa vendar pogled na prvo ligo pokaže, da smo daleč za razvitimi in manj razvitimi. V ostalih državah ne boste opazili skoraj samevajočih novinarskih tribun, kot jih boste - z nekaterimi izjemami - v slovenski ligi. Pa še večina tistih, ki tam sedijo, niso novinarji, temveč tekmo spremljajo za internetne stavnice. Če bi na tribuni morda pričakovali vsaj predstavnike manjših lokalnih internetnih portalov, ki jih v tujini kar mrgoli, bi bili razočarani. V Murski Soboti, v Mariboru in morda v Ljubljani še pride kdo, drugod pa ne. Ni zanimivo. Bolj se berejo trivialne zgodbe iz mednarodnega nogometa.
Televizijske pravice za prvo ligo imata obe državni televiziji, za pokal pa športna televizija s sedežem v Beogradu. Prav ste prebrali - dve državni televiziji, saj tudi to obstaja v Sloveniji. Večinoma državni Telekom ima v lasti Planet TV, TV Slovenija pa je formalno tako ali tako v lasti države, čeprav zase pravi, da je javni TV servis. Nacionalka sicer prenaša zelo malo tekem, a ko jih, so te že bolj podobne TV proizvodu na zahodu, saj ima kakovostno tehniko in večje število kamer, medtem ko Planet tehniko najema v Srbiji, prenosi pa so denarnemu vložku v prenos primerni, zato včasih marsikatera podrobnost ni dobro vidna. Ampak pustimo to. Že to, da so zadnja leta v TV prenosu ponujene vse tekme prve lige je napredek, pa čeprav je že tretjo sezono vsaka od tekem v svojem terminu. Tudi opoldne. O reporterjih - kolikor vložka, toliko glasbe. In veliko statistike, saj manjka aktivnega komentiranja tekem. To, da ima najboljši sežanski napadalec jeseni Predrag Sikimić tudi brata, pa kje vse je igral, smo namreč slišali skoraj v vsakem prenosu. Tudi po dvakrat. Tekme se sicer da gledati tudi brez zvoka, poročati s tekem pa tudi od daleč, kar je žal slovenski medijski vsakdan.
Bistveno boljše ni niti na tribunah za gledalce. Pravih podpornikov svojega kluba je vse manj, stari navijači namreč tudi umirajo. Mlajši pa si mislijo, zakaj bi gledali slovensko ligo, če imamo na TV najmočnejše evropske lige, v ekipi pa skoraj ni nobenega domačega igralca, s katerim se lahko istovetimo. Žal. Pameten prvoligaš razume, da ni tako bogat, da bi imel le tujce. Pri nas še ne vsi. Tako se moramo še vedno spraševati, za koga se sploh igra prva liga.