Ma imejte si jo, to svojo Istro
Mogoče pa obstaja fotografija občinstva, na kateri se smejejo vsi - razen mene. Bilo je na istrskem večeru, sredi programa je nastopila klena Ištrijanka, povedala nekaj krepkih domačih, ljudstvo nasmejala z žgečkljivimi štorijami, pojasnila več narečnih posebnosti svoje vasi in pribila: “Tisti, ki ne govori po naše, ne, ta ni dober za nas!”
Včasih me v tako toplem vzdušju zmrazi. Vsekakor bolj, kakor nas je dan za dnem mrazilo med zoprno zgodnjimi vožnjami v srednješolskih letih. Še temno je bilo, ko je pripeljal avtobus iz Ilirske Bistrice, nas pobral, krenil po cesti, ki teče med Brkini in Čičarijo, krmežljavo smo mežikali skozi orošene šipe, vas je sledila vasi, na Kozini je šofer pokadil cigareto in v bifeju popil kafe, doli pa smo pred poukom še mi imeli več ko dovolj časa za kapučino. S Koprom sem ostal povezan tudi med študijem v Ljubljani, potem sem se k morju vrnil delat, se priženil, se udomil ... Pa je gospa zadnjič debelo pogledala: “A res, ti si od tam gor?! Vidiš, pa sem zmeraj mislila, da si naš.”
Zmeraj se bom, naivnež, čudil, kako je mogoče, da Istra v levici vihti zastavo multikulturnosti, obenem pa desnico stiska v pest in žuga prišlekom.
Nisem. Sem “njihov”. In zmeraj se bom, naivnež, čudil, kako je mogoče, da Istra v levici vihti zastavo multikulturnosti, obenem pa desnico stiska v pest in žuga prišlekom. V vseh teh letih sem že dojel, da je ena ključnih besed istrske identitete očitno - forešt.
Ta pravim Ištrijanom seveda godi, kadar jih lepo portretira pisatelj, sploh če se je rodil kje drugje. Takrat rečejo, da ga je Istra - pred katero je seveda moral prej večkrat ponižno poklekniti - sčasoma “sprejela za svojega”. Naj o njih zapiše kaj kritičnega - ha, bodo takoj v zraku: “Ma kake strelja! Ah, veste, on je forešt ...”
Ne, tu je prostora samo za mite in legende, šege in navade, čarobnost in magijo. Včasih dobim vtis, da drugje sploh ni pozornosti vrednega izročila, kulture, zanimivih narečij, kulinarike, naravnih lepot. Že v tistih rosnih letih sem opazil, da nas vrstniki v Kopru doživljajo kot “zahojene”, celo nekako simpatične barbare iz skrivnostnih severnih gozdov. Včasih sem jih podražil, da je glavno mesto Brkinov itak Izola. In da naši kraji ležijo na severnem robu Istre. Kje pa, na Črnem Kalu je vsega konec, tam je meja, me vztrajno prepričujejo še danes. Itak, prikimam, in če na Kozini zaviješ desno, je asfalta kmalu konec, še makadamska pot se porazgubi v gozdu, iz katerega le tu pa tam štrli kaka napol razpadla kmetija.
Aja, nekoč, ko sem se dol še vozil delat vsak dan, me je mlada pripravnica na koprskem uredništvu vprašala, ali imamo na domačiji veliko kravic, koz, prašičev in podobnega. Zadržal sem se, nisem ji povedal, da je na Markovcu najbrž več živine kakor v moji vasi, žal. Sem prikimal in odgovoril, da imamo tega ogromno. Ja, ja, sem vzdihnil, zato moram vstati zarana, s prvim petelinjim petjem, obuti ta visoke škornje, potem čez blatno korto zakorakam v štalo, vse pomolzem, po službi šibam domov skidat gnoj ... Sodelavka zraven se je dušila v smehu.
Eh, malo vas je, ki želite kaj vedeti o nas, in veliko, ki nam radi pripovedujete o sebi. Kakšen strah vam ukazuje, da se morate oklepati svojega in otepati drugega? Medtem ko se vaši mali na šolskih proslavah morajo v staromodnih oblačilih pretvarjati, da so lastni nonoti in na koncu nujno še zapeti Moja mati ćuha kafe, ta stari pod trto razpravljate, kdo med vami je domačin in koliko temu ali tistemu foreštu še manjka let ali celo desetletij, da bo lahko vložil vlogo za priznanje istrskega statusa.
Čakajte malo, kdo vam je pa kdaj rekel, da želimo postati “vaši”?! Za druge ne morem govoriti, jaz pa - evo, uradno izjavljam - hočem ostati svoj, ne postati vaš. In na koncu smo pri naslovu tega zapisa. Ki pa ni najbolj iskren. Da se razumemo: imate prav, Istra premore preveč dragocenega, da bi vam jo mi, neposvečeni forešti, kar tako prepustili.