Mama, hočem postati predsednik!
Ni meja je
10. 12. 2019, 05.59
, posodobljeno: 12. 12. 2019, 10.27
Nekoč smo hoteli postati raziskovalci vesolja, morskih globin in himalajskih vrhov. Ali vsaj šampioni kot atlet Cerar, maratonec Mihalić ali srednjeprogašica Vera Nikolić. Danes mulci cepetajo: mama, predsednik bi bil! Med tridesetimi napovedanimi je enajst oseb zbralo več kot deset tisoč podpisov, ti so tako postali uradni kandidati za predsednika Republike Hrvaške. Med njimi “celo” tri ženske, o njih velja zapisati besedo ali dve.
A najprej napovedi. Ankete tržnosvetovalnih agencij predvidevajo, da bo na predsedniških volitvah 22. decembra dosedanja predsednica Kolinda Grabar Kitarović dobila nekaj več kot 27 odstotkov, Zoran Milanović (SDP) 24 odstotkov, pevec in ultranacionalist Miroslav Škoro pa 23 odstotkov glasov. Dva od treh kandidatov seveda gresta v drugi krog, špekulira se s končnim izidom: če se v drugi krog prebijeta Kolinda in Zoki, Zoki zmaga. Če pa bo drugi Škoro, bi premagal tako Kolindo kot Milanovića.
Pomembno bo, da bomo (p)ostali rob “nove” (nekdanje Vzhodne) Evrope, mediteranska šminka Višegrajske skupine in nepomemben zaveznik ZDA.
Škoro je zanimiva figura, slavonski pevec, ki ves čas poudarja, da je doktor znanosti, bil je konzul v Madžarski in parlamentarni poslanec stranke HDZ, iz katere je izstopil leta 2012. Sicer avtor znamenite vojne pesmi “Ne dirajte mi ravnicu”, nekajkrat pa je nastopil tudi v duetu s kontroverznim Thompsonom. Škoru raste rating prav v trenutku, ko HDZ preživlja hudo bitko med umirjenim in desnim krilom. Čisto mogoče je, da bo slednje na ta način obrnilo hrbet sedanji predsednici, s tem pa tudi aktualnemu predsedniku HDZ in premierju Andreju Plenkoviću.
Če bo zmagal Škoro in če torej uspe desničarski udar proti Plenkoviću, si lahko obetamo korenit preobrat, kakršnega predlaga, denimo, evroparlamentarec Mislav Kolakušić, sicer po anketah četrti na top listi predsedniških kandidatov: prekiniti dosedanji omejen ustavni položaj predsednika republike in mu vrniti tuđmanovska, domala kraljevska pooblastila.
Edino resno svežino v tukajšnjo politiko, družbo in splošno stanje duha prinašata dve od treh žensk, ki se podajajo na volitve. Dalija Orešković, Start, nekdanja odločna vodja parlamentarnega odbora za preprečevanje korupcije, ki jo je Plenković odstavil. In Katarina Peović (Radnička fronta/Delavska fronta), univerzitetna profesorica z Reke, ki predlaga demokratični socializem. Seveda obe dami po anketah sodeč lahko računata na pičel odstotek podpore volilcev. Kako drugače je lahko v “retro” državi, ki se po družbeno ekonomskih kazalcih nahaja nekje med klientelističnim kapitalizmom in kulturnim klerikalnim fevdalizmom. Če udar hadezejevske desnice ne bo uspel, je pravzaprav čisto vseeno, kdo bo izvoljen. V kolikor desnici v vladajoči stranki uspe zaviti skrajno desno, spet ni pomembno, kdo bo predsednik. Pomembno bo, da bomo (p)ostali rob “nove” (nekdanje Vzhodne) Evrope, mediteranska šminka Višegrajske skupine in nepomemben zaveznik ZDA.
Tako torej stojijo stvari pri nas. Hahljamo se bolj ali manj (ne)duhovitim domislicam predsedniških kandidatov, v slogu najnovejše Milanovićeve “če bi bila Hrvaška normalna država, bi predsednik postala Miki Miška ...” Cinični nasmehi pa se brž povesijo, ko si ogledamo rezultate najnovejše mednarodne raziskave PISA, v kateri se merijo bralna, matematična in naravoslovna pismenost 15-letnikov. Hrvaška v vseh kategorijah - podpovprečna. Altroche' Mickey Mouse!