Oljka ti zleze v kosti

Oliva je Popajeva žena, drevo in njegovi plodovi so pa oljka(e). Olje je seveda oljčno. Da se za začetek razumeva, o čem govorim! Kot mora Slovenec potrditi svojo pripadnost koreninam z vzponom na Triglav, mora pošten Primorec imeti vsaj eno oljko. No, recimo, velja tudi, če jo ima sorodnik, prijatelj ali vsaj znanec in mu pomagamo pri obiranju. Tako vsi vemo, kakšna je letina po količini, kvaliteti in koliko mečejo oljke (to pa je globoko strokoven izraz za to, koliko olja dobimo iz 100 kg oljk, rečemo mu tudi procent).

Okoli leta 1980 so bile razmere na meji precej napete. Pomislil sem, kaj če konec meseca ne dobim plače?! Vsaj za hrano moram priskrbeti za otroke. Če bi imel oljke, imam olje in ga lahko zamenjujem za drugo hrano.

Mojih 400 oljk

In sem jih posadil: 400 drobnih, nežnih sadik. Ker jim je listje večinoma že odpadlo, nisem dobro vedel, kateri konec gre v zemljo. Rojen sem na asfaltu, pa se grem kmeta. Spoznal sem tudi to, da prav tako drugi - recimo jim kmetje - niso pretirano enotni v odnosu do sajenja oljk. Eni so zagrizeno trdili, da morajo biti korenine čim globlje v zemlji, da jih ne ujame zmrzal, drugi še bolj prepričano, da naj bodo korenine čim bliže površju, da bodo deležne vsakega dežka (že rose bodo zadostovale).

Šele ko posadiš drevo in ga spremljaš v rasti, dojameš, kako počasi nastane ta izjemen organizem, ki nudi zavetje in sobivanje stotinam drugih.

Rad bi ustregel obema stranema, a sadik nisem mogel vleči gor in dol, ko so bile enkrat zasajene. Sploh pa mi je bilo po stoti vsajeni oljki itak vseeno, kje so korenine, samo da so bile v zemlji. Poskusite sami posaditi 400 oljk, pa me boste razumeli.

Svetovalec, ki je oljke videl le na slikah

Najboljši je bil uradni svetovalec iz Agrarije. Prišel je iz notranjosti države in je oljke videl le na slikah. Po ogledu starih oljk pri drugih kmetih nam je strokovno pojasnil, naj jih sadimo na rob teras, saj so tako sadili že v starih časih. Še malo teorije o zračnosti na robu in kamnitem, oljkam želenem okolju smo slišali in evo: 400 oljk je lahko z robov teras gledalo na morje. Ko so kasneje zrasle, smo imeli z njimi same težave. S traktorjem si jih lahko obdeloval samo z ene strani, na drugi pa lepo vse na roke (kopačica, kosa, rezanje kanel, akacij, robide - kdo bi si mislil, da raste toliko zoprnega rastlinja!). Pobiranje oljk je bilo na strani, kjer so bile korone (brežine), zaradi višine štrlečih vej skoraj nemogoče. Lahko verjamete, da sem ga imel kasneje večkrat v mislih, svetovalca namreč! Kmetje so pač sadili oljke na robove, ker so potrebovali zemljo za druge zadeve in je bila oljka le dopolnilo na njivi. Še sreča, da so vmes iznašli strojne grabljice, s katerimi tudi na koroni (še vedno brežina) dosežemo plodove na visokih vejah.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Bistvo oljke je v čokih

Štirje meščani smo dobili v najem hrib nad Bivjem, ker ga nihče drug ni hotel. Kmalu smo ugotovili, zakaj. Z buldožerji smo morali narediti čisto nove terase in pripraviti teren za sajenje. Če greš kdaj iz Izole proti bolnišnici na hribu, ob cesti vidiš ogromen plug. S tistim smo z dvema buldožerjema orali (rigolali se temu reče). To je lomilo skale, ne samo surovo zemljo.

Še prej smo se obnašali kot pravi gradbinci: posekali smo stare oljke, ki so raztreseno rasle po hribu, in zrinili njihove podzemne dele (čoke) na korone. Ste tudi vi opazili, da to gradbinci vedno počnejo: požagajo stara drevesa, opravijo svoje posege in potem posadijo na skoraj ista mesta neka drobna drevesca, ki so tanjša od kolov, ki jih podpirajo. Seveda običajno žalostno končajo, ker jih niti ne zalivajo. A ne oljka!

Njeno bistvo je ravno pod zemljo, v tistih čokih. To niso le korenine, to je pravo podzemno drevo v obliki velike lesene kepe. Kot je tvoje bistvo skrito pred zunanjostjo v kepi polni nevronov, je oljkino tam, varno pod zemljo. In če se je zbuldožeriran čok vsaj malo dotikal zemlje, je počasi, počasi iz njega prilezla drobna vejica nova-stara oljka. Če je bil čok cel zagrnjen z zemljo, so se pojavile vejice po celem njegovem obodu. Ste opazili kje na jugu, da nekatere oljke rastejo z debli v krogu? Ta krog je staro deblo, ki je propadlo in so iz čoka zrasla nova. Tako sem končno dojel, da me Grki niso nategnili, ko so me na Akropoli usmerjali proti najstarejši oljki na svetu (v Črni gori bi rekli še: “I okolini”) in sem zagledal drobno drevesce. Čisto možno je, da je zraslo iz tisoč let stare zasnove.

Nalezeš se njene upornosti

Oljka je res čudovito drevo. Kot Feniks se dvigne iz svojega pepela in zablesti v novi, mladi, nežno zeleni podobi. In ko smo po desetletjih prepoznali to njeno enkratnost, smo jih presadili na prazna mesta, da so se vklopile v vrste mlajših. In praznih mest je bilo kar nekaj. Nekaj sadik je omagalo že na začetku, zelo pridno so jih tudi kradli bližnji in daljni sosedje, najhuje pa je bilo leta 1985, ko je huda zima pobrala vse mlade oljke. Vse smo porezali do tal, polovica se jih je obnovila, ostalo pa spet vse od začetka. En star kmet je takrat prišel mimo in nam vlival pogum rekoč: “Sam sem jih rezal že trikrat.” Res spodbudno! Vsakih trideset let zima pobere nadzemne dele oljk. Ma je bil res star!

Po vseh teh peripetijah so tiste drobne rastline postale mogočna drevesa. Kar ne morem se jih nagledati. Prijatelj pravi, da bi jih Van Gogh takoj narisal. Šele ko posadiš drevo in ga spremljaš v rasti, dojameš, kako počasi nastane ta izjemen organizem, ki nudi zavetje in sobivanje stotinam drugih. Tako ne morem niti gledati, kako z lahkoto podirajo stare očake, ki so stoletje spremljali dogodke okoli sebe. Takega drevesa ne moreš več vzgojiti. Premalo časa živimo, da bi zopet dočakali takšno krošnjo.

Oljka ti res zleze v kosti. Njene upornosti, ko kljubuje ledeni burji ali tropski vročini, se nekako nalezeš. Pri nas ima najtežje pogoje za rast v Sredozemlju. Zato pa so njeni tukajšnji plodovi tako kakovostni in cenjeni. Skupaj s trmo vseh nas, ki jih vzgajamo, se oljke potrudijo, da dajo res vse od sebe - olje, ki mu ni para!


Najbolj brano