Patti Smith: “Sledite mladim, vstanite!”

“Že zelo mlada sem sanjarila, da bom obiskala Trst, nisem pa pričakovala, da bom za vas prepevala,” je Patti Smith dejala na predsinočnjem akustičnem koncertu v Rossettijevem gledališču.

TRST > Zakaj bi dekle v New Yorku sanjarilo o Trstu?! Odgovorile so že spletne objave s pevkinih potepanj, še preden je predsinočnjim in sinoči nastopila v obakrat razprodanem Rossettiju. V Trstu je obiskala kipe, kajpada tudi bronastega Joycea (očitno pa ne D'Annunzia), brala je Svevov roman Zenova zavest, zvečer pa je na svoje pesmi prepletala z recitiranjem Rilkejevih Devinskih elegij v angleškem prevodu. Botra punka, ki je po naših krajih pred štirimi leti nastopala ob 40-letnici plošče Horses, tokrat na kratkem koncertu turneje Words and Music (ura in četrt!) ni zapela ničesar s kultnega prvenca. Ponedeljkov koncert, skozi katerega jo je pospremil dolgoletni pajdaš Tony Shanahan s kitaro, klavirjem in glasom, je tekel v posebnem, tržaškem ritmu.

Uprite se kot mladi!

Začela je z Rilkejem in njegovim spoznanjem, da je vsak angel strašen, nežni Wing pa je sledil angažiran nagovor: “Vsepovsod po svetu mladi vstajajo in zavzemajo ulice, zahtevajo ukrepe zoper podnebne spremembe. Zbirajo se milijoni mladih, kar je prav, to mora biti globalno gibanje, saj bodo podnebne spremembe prizadele vse države, kmalu jih bomo začutili vsi. Zato - sledite mladim, vstanite!”

V Ghost Dance je zagotavljala, da bomo spet živeli, še sama je pograbila akustična kitaro in hvaležnost izpovedala v pesmi Grateful - v trenutku šibkosti jo je navdihnil pomirjujoč privid pokojnega pevca benda Grateful Dead Jerryja Garcie - nakar je napovedala, da ji bodo v četrtek na univerzi v Padovi podelili častni doktorat. Na oddelku za jezikoslovne in literarne vede so dognali, da v njenem opusu besede tkejo “dialog med umetnostjo in družbo, razpete med religioznim šepetom in krikom obupa”. V utemeljitvi omenjajo njeno vpetost v punk rock ter evropsko in ameriško književnost, poudarjajo, da Patti Smith “vseskozi raziskuje izrazno moč besed v vseh njihovih pojavih: recitaciji, petju, kričanju, pljuvanju, sanjanju, šepetanju”.

Na tržaškem odru je pevka prikimala: “To je zame velika čast, saj v Ameriki nisem končala šole. Vidite, vse je mogoče!”

Opazila je, da jo bodo počastili prav na rojstni dan enega njenih največjih junakov - angleški predromantični pesnik in slikar William Blake se je rodil 28. novembra 1757, navdihnil pa je tudi njeno My Blakean Year, ki jo je v Trstu posvetila “delavcem, vsem tistim, ki trdo delajo, pa naj bodo umetniki, poeti, peki, matere, naj čistijo ulice, sadijo drevesa, karkoli, vendar včasih ne dobijo priznanja, njihova edina nagrada je dobro opravljeno delo”.

Popoln dan v Trstu

Vsesplošno navdušenje je požela uspešnica Dancing Barefoot, nakar je ročno zategnil nekdo, ki je pevki iz občinstva zavpil CBGB - ime legendarnega newyorškega kluba, kjer se je kalila v prvi polovici sedemdesetih. Klub je vrata zaprl pred 13 leti - uganite, s čigavim koncertom. Na tržaškem koncertu je vzklik v njej odprl hecne spomine, je priznala po nekaj trenutkih tišine: “Se opravičujem, a razmišljam o CBGB. Veste, tam je zmeraj smrdelo. Čudovita aroma, mešanica pasjega scanja in človeškega bruhanja. Ah, to je bil krasen kraj!” Ampak ne, občudovati ni treba tistega kluba, marveč prelepo Rossettijevo gledališče, je še prikimala.

In se mahoma zresnila - vsem, ki so jih ubili v Rižarni, je posvetila Rilkejeve verze in sočloveku prigovarjala, naj prisluhne “pihljanju, ki ga nenehno poraja tihota”, kajti - v prevodu Kajetana Koviča: “ K tebi šumi zdaj od tistih mladih mrličev.” Stihi so se presunljivo prelili v njeno Beneath The Southern Cross.

Tony Shanahan se je za klavirjem navezal na pevkin govor o podnebnih spremembah in Mother Nature SonPaula McCartneyja z Belega albuma Beatlov posvetil Benetkam, ki se spopadajo s poplavo. Patti Smith mu je spodvitih nog, “po turško”, prisluhnila na drugi strani odra, zatem pa mater naravo in še marsikaj opevala v After the Gold RushNeila Younga, svečano povzdignjeni v molitev.

Izvrstna Pissing in a River se zaradi okrnjenosti zasedbe ni mogla razpočiti, kakor se sicer, Rilke pa se je kot tkalec rdeče niti najbolj izkazal z verzom: “Je noč zaljubljencem lažja?” Orgazmičen odgovor je dobil v hitu Because the Night.

Ljudstvu, ki se je zgrnilo k odru, je pevka povedala, da je s prijateljico Rito obiskala tržaške kipe, sinagogo, cerkve, kavarno San Marco, ki jo je lastnik odprl, čeprav so že spustili rolete, v knjižni antikvariat pa se mora še vrniti, saj je bil med obema poskusoma zaprt. A je bil vseeno popoln dan, se je nasmehnila, zapela Perfect Day Louja Reeda, med sklepno bodrilno uporniško himno People Have the Power pa ob sebi gostila kitarista - srečneža iz občinstva. Ki je našel moč.  

---