Varnost je tudi modre barve
Na slovenskih cestah pod kolesi vozil letno konča od 5000 do 6400 živali, vsaj takšne so ocene. Številke so verjetno še višje, saj v to oceno niso vštete tiste živali, ki povzročijo manjšo škodo in je vozniki sploh ne prijavijo, pa tudi tiste, ki so po trku dovolj pri močeh, da se zavlečejo v naravo. In morda preživijo - ali pa tudi ne.
Posledice trkov z divjadjo niso v vseh primerih enake. Odvisne so od hitrosti, tipa vozila in seveda velikosti živali, ki vozniku prekriža pot. Marsikatera tovrstna nesreča je bila usodna ne le za divjad, pač pa tudi za voznike, ki niso pričakovali presenečenj na cesti. Trčenje v srno, jelena, merjasca ali celo medveda ni nedolžno. Letni stroški, ki nastanejo zaradi trkov vozil v divjad, presegajo deset milijonov evrov.
V občinskih proračunih običajno ni dovolj denarja niti za krpanje največjih cestnih lukenj, kaj šele za tehnično signalizacijo.
Učinkovitega načina, kako preprečiti živalim, da bi po svojih naravnih poteh sekale prometnice, pravzaprav ni. Kako uspešen bo ukrep direkcije za infrastrukturo, ki na obcestne količke namešča svetlobna in zvočna odvračala, bo pokazal čas. Testno umeščanje odvračal na nekaterih odsekih je pokazalo, da se je število tovrstnih nesreč zmanjšalo za slabo tretjino. Pozitivna plat te tehnične rešitve pa je, da divjadi ne zapira poti, temveč ji prečkanje ceste preprečuje le v primeru prometnih tokov.
Direkcija za infrastrukturo je ob slovenske državne ceste namestila (in še bo) nekaj več kot 28.000 modrih odsevnikov, od teh nekaj več kot 5600 na Primorskem. Projektu je namenila nekaj manj kot pol milijona evrov, kar se morda komu zdi dosti. Naložba se zagotovo ne bo “povrnila” v kratkem času, bo pa prispevala vsaj delček k večji prometni varnosti. S terena je namreč že slišati predloge, da bi odsevnike postavili tudi ob lokalne ceste, ki pogosto - še bolj kot državne - posegajo v življenjski prostor divjadi. Vendar je to že vprašanje posameznih občinskih proračunov, v katerih običajno ni dovolj denarja niti za krpanje najhujših cestnih lukenj, kaj šele za signalizacijo, ki presega prometne znake.
Na tej točki pa smo že pri naslednji stopnji zagotavljanja prometne varnosti: ustreznemu vzdrževanju in obnavljanju državnih in lokalnih cest, ki si pogosto še imena ceste ne zaslužijo. Vendar za to, žal, ni dovolj pol milijona evrov.