Politika brez alternativ
Pri glasovanju o proračunu in svežnju drugih zakonov, povezanih z njim, smo lahko spremljali, kaj pomeni manjšinska vlada. Proračun je sprejet, za kar se mora koalicija zahvaliti Jelinčičevi SNS. Opoziciji je uspelo v proračunu uveljaviti nekaj svojih dopolnil, sicer za manjše zneske, a vendarle; če bi bila koalicija močna in enotna, to ne bi šlo skozi.
Zgodba se še nadaljuje. Zelo verjetno bo zdaj državni svet izglasoval veto na zakon o izvrševanju proračuna. Takrat se bo v državnem zboru vnovič začelo seštevanje do 46. Šarec, ki so ga koalicijski poslanci včeraj v parlamentu pogrešali, bo šele vnovično potrditev zakona razumel kot konec, vreden njegove pozornosti.
Odkrita kritika koalicijskega poslanca je pomembnejša novica kot izid glasovanja o proračunu.
Da vlada ni le manjšinska, ampak tudi notranje razdeljena, so pokazale peripetije z ukinjanjem dodatka za aktivnost, še bolj pa tekmovanje med SAB in Desus o tem, kako naj se usklajujejo pokojnine. Krajšo je potegnil Karl Erjavec, ki ima v svoji poslanski skupini tudi nediscipliniranega poslanca Roberta Polnarja.
Ne samo da je Polnar pri vprašanju povprečnine glasoval drugače od ostale koalicije, razkril je tudi svoje občutke o vladi. Dejal je, da kot koalicijski poslanec podpira politiko, ki ni sposobna alternativ. Ni prepričan, da lahko vlada s tako malo podpore v DZ obstane. Lahko bi sodeloval tudi v kaki drugi koaliciji - tudi Janševi -, ki bi imela trdnejšo večino.
Ta odkrita kritika koalicijskega poslanca je pomembnejša novica kot izid glasovanja o proračunu. Ni namreč rečeno, da ima takšne občutke samo on. Ne nazadnje s svojimi neambicioznimi izjavami takšne sentimente že dolgo ustvarja in podpihuje predsednik vlade sam, ko pravi, da se ne da narediti tega ali onega, ker je v koaliciji pet strank, ki se ne morejo zmeniti med sabo.
Resnici na ljubo je zakonov, ki zahtevajo več kot navadno večino poslanskih glasov, malo. Vsaj 46 glasov mora DZ zagotoviti takrat, ko državni svet izglasuje veto. S tem se da životariti, a le do takrat, ko na mizo pridejo zahtevne teme. Slovenija pa potrebuje prav zahtevne in ambiciozne alternative na področju zdravstva, skrbi za starejše, stanovanjske politike, obdavčitve nepremičnin, volilne zakonodaje, ustanovitve pokrajin in še marsičesa.