Predsednik, ki ni prišel na zagrebški kongres

Ni povsem nenavadno in se včasih tudi zgodi, da na velikih družinskih slovesnostih katerega od pričakovanih gostov ni. Razlogov odsotnosti je lahko več, toda nekateri so povsem drugačni in niso povezani z boleznijo oziroma delovno zadržanostjo, temveč so namenjeni povsem določenemu sporočilu ali celo protestu. In takrat je prav tisti, ki ga ni, še bolj pogrešan.

V sredo in četrtek je bilo v Zagrebu veliko srečanje. Na kongresu največje evropske politične skupine, Evropske ljudske stranke, so se sestali njeni najvplivnejši predstavniki. Prav vse je bilo primerno slovesno, skoraj predbožično veselo. Morda je bil zato toliko bolj opazen droben del govora predsednice evropske vlade Ursule von der Leyen. Njeno enostavno in ljubeznivo sporočilo, da misli tudi na države zahodnega Balkana. In prav takrat so se tudi ostali zbrani verjetno spomnili na tistega predsednika, ki ni želel priti, ali pa vsaj spomnili na pismo, ki ga je poslal v opravičilo. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je pred dobrim tednom namenil sklicateljem velikega kongresa pojasnilo, da ga v Zagreb ne bo, predvsem zaradi vseh tistih na Hrvaškem, ki se ne morejo sprijazniti z dejstvi o srbski ekonomski rasti in politični stabilnosti.

Nova evropska širitev z državami zahodnega Balkana, ki je bila pomembna spodbuda za ureditev odprtih vprašanj v regiji, se ponovno odmika v neoprijemljivo prihodnost.

Ob Vučićevem pismu in njegovih navedbah, tudi oni o pomembnosti urejenih odnosov med Srbijo in Hrvaško, bi lahko ocenili, da gre za opis njegovega odnosa s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović, ki se je v času njenega, prav sedaj iztekajočega se mandata spreminjal iz občudovanja do zavračanja.

Hrvaška predsednica je Vučića najprej občudovala, ne kot moškega, temveč kot politika z državniško močjo, ki jo je uspel združiti v svojem kabinetu. Predsednica se je spogledovala prav z možnostjo, da bi tudi sama lahko predsedniku vlade določala posamične teme, ki jih mora ministrski zbor obravnavati in potrditi, da bi tudi sama imela večji vpliv v medijih ter bila vsaj malo pred predsednikom vlade obveščena o pomembnih zadevah, ki so na mizah šefov policije ali obveščevalnih služb. To je bilo obdobje njenega spoštovanja in velikih simpatij. Šele po izvolitvi Vučića sem dobila sogovornika s katerim se lahko pogovarjam, je dejala. Saj je Vučić, s katerim govorim, absolutno in definitivno evropski predsednik. Tako je bilo tudi lani, prve dni februarja, ko je nenadoma in z mislijo, da s tem krepi tudi svoj vpliv v okvirih evropske in ameriške politike, nepričakovano povabila srbskega predsednika na obisk v Zagreb. Nepričakovano zato, ker je bil njegov obisk konec leta 2017 odpovedan zaradi Vučićeve trditve, da je bila na Hrvaškem državljanska in ne obrambna vojna. Obenem so bili odnosi med državama ohlajeni tudi zaradi razstave o ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac, ki jo je Srbija organizirala na sedežu OZN v New Yorku. Z vabilom je presenetila tudi predsednika vlade Andreja Plenkovića, ki ji je prek uradnih državnih kanalov sporočil, da ni pravi trenutek za Vučićev obisk. Njeno pojasnilo novega povabila je bilo spodbudno. Da potrebuje hrvaška iskren dialog s sosednjimi državami, s katerimi ima odprtih veliko vprašanj in da je prav čas, ko se Srbija zmagoslavno spominja stoletnice konca prve svetovne vojne, tudi čas stotih let hrvaško srbskih sporov, ki bi jih sedaj lahko rešili.

Videti je bilo, kot da želi nadaljevati pogovore tam, kjer sta jih končala bivša predsednika Boris Tadić in Ivo Josipović. Da namerava ponovno aktualizirati najbolj človeško boleča vprašanja med državama, vprašanja izginulih, ubitih in pregnanih. In tudi vse ostale teme, ki sta jih določila Tadić in Josipović, o zaščiti nacionalnih manjšin ter nikoli prav začetih pogovorov o poteku in določitvi državne meje. Celo več, Grabar Kitarovićeva je ocenila, da je varnostno sodelovanje obeh držav ključno za zahodni Balkan. Vučić ji je ljubeznivo odgovarjal, da morata državi, kljub različnim pogledom na zgodovino, reševati odprte težave in skupaj gledati v prihodnost.

Ko je hrvaško predsednico in srbskega predsednika ob začetku njegovega zagrebškega obiska, 12. februarja 2018, sprejel kardinal Josip Bozanić je lahko samo še ponovil, da so odnosi Hrvaške in Srbije “ključni za ta del Evrope”. Po februarskem obisku je sledilo novo obdobje, čas razočaranja. Predsednica je odpovedala svoj obisk v Srbiji. Prve dni avgusta 2018, ko Hrvaška slavi vojaško operacijo Nevihta in ko se Srbija spominja vseh, ki jih je hrvaška vojska zaradi političnega cilja etnične čistosti pregnala z njihovih domov, je Vučić govoril o nacistih, ki so 4. avgusta 1944 vlomili v skrivališče Anne Frank ter jo odpeljali v smrt, podobno, kot je hrvaška vojska 4. avgusta 1995 vdrla v srbske hiše na Hrvaškem in pregnala več kot 250.000 ljudi. Sledil je čas jeze. In tu je razlog Vučićeve odsotnosti na kongresu evropske ljudske stranke.

Nova evropska širitev z državami zahodnega Balkana, ki je bila pomembna spodbuda za ureditev odprtih vprašanj v regiji, se ponovno odmika v neoprijemljivo prihodnost. Ne prvič.

27. junija 2014 je bil Jean Claude Juncker izvoljen za novega predsednika evropske vlade in kmalu za tem je tudi nedvoumno povedal, da v njegovem mandatu ne bo novih širitev oziroma bodo pomaknjene časovno predaleč, da bi jih lahko uporabljali kot razvojno in reformno spodbudo vladam držav zahodnega Balkana. Le nekaj dni kasneje je nemška kanclerka Angela Merkel na srečanju predsednikov držav ali vlad regije nastopila s predlogom, ki je bil povsem drugačen ter je povzročil dobesedno navdušenje poslušalcev. Predstavila je veliko in bogato iniciativo z evropskimi denarci financiranega projekta velikih infrastrukturnih projektov v regiji. Predsednike je pozvala k medsebojnemu sodelovanju in takojšnji pripravi predlogov investicij v železniško, cestno in energetsko infrastrukturo. Želimo pomagati zagnati razvoj gospodarstva ter omogočiti boljše življenje državljanom držav regije. Predlagala je svojevrstni balkanski “new-deal”.

Takrat se je ponovno postavilo ključno in tudi začetno vprašanje. Ali je potrebno in dobro najprej rešiti nakopičene bilateralne spore med sosednjimi državami zahodnega Balkana in šele potem nadaljevati z evropskim procesom širitve, ali pa je bolje obstoječe spore potisniti v ozadje in s spodbudnimi ekonomskimi in razvojnimi politika mi balkanskega “new-deala” zagnati gospodarstva, povečati osebni standard državljanov ter potem v razmerah boljšega življenja reševati tudi odprta politična in družbena nesoglasja. V naslednjih letih se prav nič velikega ne bo spremenilo.


Preberite še


Najbolj brano