Igle, s katerimi se ne želimo ubadati
Čeprav so zadnja leta tudi pri nas na pohodu nove, sintetične droge, tiste tradicionalne ostajajo v obtoku. In čeprav je ozaveščanje o varnem shranjevanju uporabljenih injekcij doseglo določen učinek, številni uporabniki še vedno ne zmorejo ali nočejo “pospraviti” za seboj. Na enega takšnih prizorov so nedavno naleteli krajani v Olmu pri Kopru in nanj opozorili tudi s spletno objavo.
Dokler nepravilno odvržene narkomanske igle ostajajo skrite v zapuščenih in propadajočih stavbah, se kot javnost še zmoremo pretvarjati, da odvisnikov ni med nami, ko pa se znajdejo ob parkirišču sredi mesta, v parku ali ob šolskem igrišču, problem postane viden in otipljiv. In tedaj zanj terjamo rešitev. Strah je seveda na mestu. Čeprav niso vsi uporabniki drog prenašalci nalezljivih bolezni in čeprav virus, izpostavljen v okolju, po določenem času ne more več povzročiti obolenja, tveganje za okužbo obstaja.
“Bolj kot s tem, kakšne vrste odpadek je igla in kdo naj jo spravi na varno, bi se morali ubadati z vprašanjem, kdaj bomo v Sloveniji dočakali prvo varno sobo.”
Da odvržene igle ne sodijo v okolje, se strinjajo vsi, a že ob naslednjem vprašanju, kdo naj jih iz okolja odstrani, je sloge konec. “Za ravnanje z infektivnimi odpadki nismo usposobljeni,” pravijo tako v komunalnih podjetjih kot v društvih, ki pomagajo odvisnikom od drog. Igle sicer kljub temu ne ostajajo v okolju, saj tako pri enih kot pri drugih zdrav razum in občutek odgovornosti presežeta birokratsko razmišljanje. Pa vendar: kdo bi prevzel odgovornost, če bi se kateri od zaposlenih med odstranjevanjem igel okužil?
Nedoločena pristojnost odstranjevanja igel iz okolja je posledica nesmiselne sistemske vrzeli, ki bi jo po mnenju vpletenih moralo zapolniti ministrstvo za okolje in prostor. A bolj kot s tem, kakšne vrste odpadek je narkomanska igla in kdo naj jo spravi na varno, bi se morali ubadati s širšo sliko - z vprašanjem, kdaj bomo v Sloveniji dočakali prvo varno sobo. Od prvih pobud zanjo mineva že 15 let. Praksa, ki jo uspešno peljejo v številnih evropskih državah, začenši (v osemdesetih letih) s Švico, Nizozemsko in Nemčijo, prinaša večjo varnost tako odvisnikom od drog kot lokalnemu prebivalstvu. Več bo varnih sob, manj bo igel v okolju. Preprosta logika, a očitno še vedno prezapletena, da bi v deželi neskončnih birokratskih postopkov dočakala uresničitev.