Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji

Dramatično društvo Idrija, ki obeležuje 130-letnico, se je v soboto s predstavo Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji poklonilo 250-letni gledališki dejavnosti in stavbi, najstarejšemu ohranjenemu gledališču v Sloveniji.

IDRIJA > Pod praznično gledališko predstavo Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji se je podpisal Aleš Čar z vsemi igralci in režiserko ter dramaturginjo Ano Kržišnik Blažica. V čast 250-letnici najstarejše še stoječe gledališke stavbe na Slovenskem so jo prepletli s ključnimi vzponi in padci tako stavbe kakor gledališke dejavnosti. Povojni amaterski igralci dramatičnega društva, ki letos slavi 130-letnico, pa so v filmu opozorili, da je čas za izboljšanje razmer obema: dejavnosti in v kinodvorano okleščeni slavljenki.

Rudnik je dvorano dal, rudnik jo je opustil

Predstava je sočasno blago ironičen poklon tradiciji in opomin sedanjosti, ki Idriji še ni naklonila gledališkega odra niti dostojne kulturne dvorane. Režiserka in profesionalna dramaturginja Ana Kržišnik Blažica jo je vešče umestila v kinodvorano, ki je po vojni urejena v 250-letni baročni, prvotni gledališki stavbi.

Minimalistična scena z veliko mizo - predstavljala je oder, tla pod njo, prostor za gledalce in manjkajoče zaodrje - je glasno opozorila na slabe razmere gledališčnikov v Idriji, zlasti zadnjih povojnih 74 let, a pogosto tudi v preostalih 176 letih. Vse osrednje gledališko bogate in temne trenutke, ko so dvorano in dejavnost ničkolikokrat reševali pred propadom, so igralci odigrali tradiciji v čast.

Rudnik, ki je dvorano dal, jo je s povojno ignoranco tudi prepustil uničenju. Povojnim politikom in gospodarstvenikom pa stavbi še ni uspelo vrniti gledališke namembnosti oziroma mestu in gledališčnikom zgraditi dostojne dvorane.

17 igralcev različnih generacij je odigralo po več vlog, z gibanjem med gledalci in pod mizo so opravili suvereno. Večji izziv je bila zahtevna igra, saj so morali odigrati zgodovinske osebnosti. Nekaj treme je botrovalo drobceni negotovosti in prazničnemu gledališkemu dogodku še povečalo čar.

Igralci so se levili še iz osebnosti v osebnost, iz leta v leto, iz igre v igro, iz vzpona v padec. Kajti “zares ostajajo le štiri stene, ki jih lahko vsak dan srečamo na sprehodu čez idrijski plac. Če poznamo gledališko življenje danes, polno neusahljive želje po nastajanju novih predstav in na drugi strani polno težav in skrbi z uprizarjanjem in bojem za materialne pogoje, vidimo, da so bile osebnosti ves čas v podobnih situacijah. Malo navzgor in malo navzdol, večino časa v boju za lastni jezik, vedno pa v boju za obstanek, “ je predstavo pospremila režiserka.

Matiček se je ženil kot nekoč

Avtorji so delo naslonili na vzklik dunajskega uradnika, ki se je v Idriji začudil gledališču, zgrajenem iz tistega, kar je ostalo po gradnji rudniške žitnice: “Kaj takega se lahko primeri samo v Idriji!” Monoton nastop cesarice Marije Terezije (Ivana Gantar) na uvodni večerji je bilo razumeti kot spomin na cesaričino nenaklonjenost gledališču in na iznajdljivost Idrijčanov. Nadaljevali so udarnejše in z zmešnjavo ob Matičkovi in Nežkini ženitvi, z nekoliko prirejeno Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, z igro, ki so jo v Idriji prvič uprizorili sredi 19. stoletja. Izstopala je Daša Vončina kot Nežka, a zaostajali niso niti Matiček (Miha Koblar), baron (Tomaž Bizjak) in gospa (Maja Vogrič). Pohvaliti velja še druge, ki so del dogajanja tudi odpeli.

Tara Bizjak Caruso, Maruša Mlakar (tudi igralki) in Polona Ferjančič so se za zaključek podpisale pod film, v katerem so osrednji povojni amaterski igralci, med njimi tudi sedanji župan Tomaž Vencelj, v bliskovitem menjavanju kadrov enotno sporočali, da je po vzponih, padcih in povojnih katastrofalnih razmerah celo v Idriji dozorel čas za večjo naklonjenost gledališki dejavnosti. Gledalci so jim s stoječimi ovacijami pritrdili in seveda nagradili igro celotnega ansambla.

---