Življenje je zgrabila za roge

“Če življenja ne zgrabiš za roge, jaha življenje tebe, ne pa ti njega,” pravi Nasiha Cvajdik s Škofij, predsednica društva Dobra volja. “In nosilka vseh njihovih neumnosti,” pristavi. Pred nekaj leti je doživela prometno nesrečo, ki jo je spravila povsem na tla. A se je uspela spet postaviti na noge. S trdim delom, dobro voljo in prav posebnima pomočnikoma. “Vnučka Filip in Katarina sta me prerodila, me moralno in psihično dvignila ter me napolnila z največjo, čarobno ljubeznijo,” se razneži.

Nasiha Cvajdik se je kot policistka leta 1978 preselila z Jesenic na Kozino, od tam v Koper, iz Kopra pa na Škofije, kjer živi 17 let. V prometni nesreči se je hudo poškodovala, zaradi česar ni več mogla opravljati svojega dela in se je invalidsko upokojila. “Veliko sem delala na sebi in postopoma se mi je stanje izboljšalo. Pohodniška skupina Društva za zdravje srce in ožilja me je spravila v naravo. Dobesedno podpirali in dvigali so me, da sem lahko stopila čez vsak kamen. Redni pohodi, sprostitev so mi pomagali na poti do zdravja, da sem si opomogla. Jaz pa sem jim krajšala čas z dobro voljo,” pripoveduje.

59-letna Nasiha Cvajdik je namreč veseljak, odkar pomni. Že od nekdaj je imela na zalogi obilico vicev, rada je pela in plesala, posebej folklorne plese in ne le slovenskih. “Tradicionalno me navdihne in to želim spoznavati,” pove. Zdaj pa pleše kavbojske plese v parih v plesni skupini društva Dobra volja.

“Ne čakajmo druge, ker bomo nesrečni, če jih ne bo. Bodimo aktivni, ustvarimo svojo srečo.”

Nasiha Cvajdik predsednica društva Dobra volja

Nasiha Cvajdik je srce in duša društva Dobra volja s Škofij.

Dobra volja za vse krajane

Je predsednica tega društva z domicilom na Škofijah. Pred petimi leti ga je ustanovilo 17 aktivnih upokojencev. “Imena ni bilo težko najti, vsi smo dobre volje in želimo jo prenašati na vse krajane.” Društvo danes šteje 43 članov vseh generacij in je zelo aktivno. Organizirajo kopico prireditev, kot so špargljada, golažijada, multikulinarika, martinovanje, večer folklore, novoletna srečanja, ki so jih krajani in obiskovalci lepo sprejeli.

“Pojemo, plešemo, skečamo, smo turistični. Vsi vse delamo prostovoljno, brez plačila in vsi imamo koristi od tega. Nekateri menijo, da je to iluzija, utopija, da to v današnji družbi ni mogoče. Ampak mi se držimo. Žal nimamo večjega prostora za druženje. Pač organiziramo manjše prireditve.” Prav tako pomagajo na prireditvah, na katere jih povabita koprska občina in Krajevna skupnost Škofije. “Gre za prijetno izmenjavo, občutek, da nekam pripadamo,” meni.

Neredko gostujejo po vsej Sloveniji, pri čemer ne predstavljajo le svojega društva, ampak svoj kraj, Škofije. “Lepo je iti okoli, toda v drugih krajih ne srečuješ svojih ljudi kot na domačih prireditvah. To druženje nas povezuje. Moj cilj ni, da človek pride nekam, recimo na plesne vaje, odpleše in gre. Pravi pomen društva je druženje. Nekaj najlepšega je, da čutiš pripadnost,” pojasni Nasiha Cvajdik.

Upokojenci niso zapečkarji

“Upokojenci niso več zapečkarji, ampak postajajo zelo aktivni,” trdi. “Plesalke v društvu, stare od 65 do 80 let, mi rečejo 'Kaj si naredila iz nas?' Nič, samo pokazala sem jim pot. Včasih me člani vprašajo, le kaj bomo še počeli. Odgovorim jim, da naj kadarkoli in kjerkoli čutijo, da lahko ustvarijo dobro voljo, naredijo nekaj za to. Danes je namreč toliko morečih stvari, veliko ljudi trpi.”

Dobro voljo seje s skeči, ki jih neumorno pripravlja in odigra skupaj z igralsko skupino društva. Kot pravi, so preprosta ekipa, nikakor ne poklicni gledališki ustvarjalci. “Nasmejati ljudi je težko. Bodi to, kar si, povem vsakemu, ki se sprašuje, kako bo na odru. To, da uspemo izvabiti smeh iz ljudi, je za nas najlepše darilo, takrat vemo, da smo se jih dotaknili.”

Poleg tega Cvajdikova poje v ljudski mešani skupini, je praporščak pri zvezi borcev v Bertokih, balinarka v športnem društvu v Pobegih, telovadi v centru za starejše v Kopru, vrtnari ... “Z dobro organizacijo mi vse uspe. Preseneča me, ko upokojenci pravijo, da nimajo časa. Nimajo ga, če je njihov čas razpuščen, če si ne določijo ur za posamezno dejavnost,” razmišlja. Dolgčasa ne pozna. Ravno obratno, težko se ustavi. Kot pravi, vsaka dejavnost odpira nove izkušnje in poznanstva, širi obzorja. “Včasih je zelo naporno, a z dobro voljo se vse vrne in v spominu mi ostanejo lepe stvari, nagradim se z rezultati svojega dela.”

Istra jo navdihuje

Mož Franc je njena glavna podpora, prav tako član društva Dobra volja, kot tudi hčeri in vnuka. Tudi on je bil policist. Oba sta delala v dvanajturnih - nasprotnih - izmenah, tako da nista imela veliko časa zase, za kar ju je veselilo. “Ko sem se upokojila in dokončno ozdravela, so se mi odprle nove razsežnosti. V pokoju ne poležavava, sva aktivna in pozitivna. Ko si pozitiven, si bolj zdrav, imaš več volje do življenja, vse je lepše. Starost je lahko lepa. Ni vedno lahko, a v življenju tako ali tako ni vse idealno. Dobra volja vleče. Če se človeku nič ne dogaja, je zamorjen, nima energije. Lepe stvari, dober notranji občutek nas moralno dvigujejo,” je prepričana.

Nasiha Cvajdik obožuje istrski kamen. Vanj se je zaljubila, ko je opazovala hiše v zaledju Kopra in cvetje, ki rastejo iz kamna. “Pričajo o tem, kako je v naravi vse povezano, o boju za življenje,” pove. Udeležila se je delavnice obdelovanja kamna, ima tudi orodje za to. Sama je s kamnom tlakovala dvorišče hiše in naredila ograjo. “Fizično sem bila popolnoma izčrpana, toda duša je bila polna čarobnosti. Istrski kamen ima poseben čar,” razmišlja.

Veliko lepega ji ponuja branje del Marjana Tomšiča o Istri. “Kljub ljubezni do Gorenjske in njenih hribov, priznam, da mi je Primorska pokazala čar življenja, tu mi je zelo lepo. Spomnim se občutka, ko sem prvič oblekla istrsko nošo, počutila sem se, kot da sem nekaj posebnega, pa še fotografirali so me ob kamnu. Bilo je nepozabno,” se spominja.

V zdaj domačih Škofijah ljubi sprehode po vinogradniških poteh z možem in vnukoma ter čudovit razgled do morja. V naravi najde mir za dušo in srce. “Ko si povsem na tleh in se uspeš dvigniti, se postaviti na noge, začneš ljubiti življenje. Če življenja ne zgrabiš za roge, jaha življenje tebe, ne pa ti njega. V človeku mora biti volja, borbenost za življenje. Ne čakajmo druge, ker bomo nesrečni, če jih ne bo. Bodimo aktivni, ustvarimo svojo srečo,” sklene sogovornica.


Najbolj brano