Pa tako dobro nam gre ...

V zadnjih letih Slovenija beleži nadpovprečne stopnje rasti BDP, temu sledi trend zaposlovanja, brezposelnih je manj kot 70.000, približujemo se rekordno nizki brezposelnosti. Na Goriškem je slika še boljša, saj je na letni ravni zaznati največji upad brezposelnosti v Sloveniji v zadnjem letu. Številke so spodbudne, gre nam dobro, pravzaprav zelo dobro.

A razložite to družini z dvema otrokoma, v kateri sta starša, če imata srečo, zaposlena, a na minimalni plači in komaj skrpata za položnice, hrane pa brez pomoči humanitarnih organizacij ne bi bilo dovolj za vsa lačna usta. Ali mlademu prekarcu, ki o redni službi le sanja, gara od petka do svetka za nekaj piškavih stotakov na mesec in se mora odločiti, ali si bo odtegnil od hrane ali od zdravstvenega zavarovanja. Upokojencu, ki je vse življenje delal, da zdaj životari ali še to ne. Razložite to naravnost odlično kondicijo Slovenije vsem tistim, ki morajo za hrano, obleko, šolske potrebščine in kakšen evro za položnice moledovati po rdečih križih, karitasih, trkati na vrata zvez prijateljev mladine, donatorjev ali nabirati prostovoljne prispevke.

Ob spodbudnih številkah o gospodarski rasti bi človek pričakoval, da se bodo vrste čakajočih za pomoč redčile. A se ne.

Ob vseh spodbudnih številkah o gospodarski rasti bi pričakovali, da se bodo vrste čakajočih za pomoč socialnih in humanitarnih organizacij redčile. A se ne. Nasprotno, v Novi Gorici se število tistih, ki prosijo za pomoč pri plačilu najnujnejših položnic, povečuje. Goriška karitas je letos pomagala 400 družinam, 42 več kot lani, potreb je vse več. Gospodarstvu gre dobro, velik del ljudi pa očitno ne uživa ugodnosti velecenjene rasti. Država in njene institucije, ki bi morale zagotavljati ljudem dostojno življenje, svojega dela očitno ne opravijo dovolj dobro, zato morajo namesto njih luknje mašiti socialne in humanitarne organizacije.

Pa država pomaga vsaj tem, ki krpajo njene luknje? Niti ne. V Novi Gorici deluje skupnostni center, ki ga bodo še nadgradili, Rdeči križ bo ob njem gradil humanitarnega. Lokalna skupnost pomaga, z denarjem ali drugače, država pač ne, pravzaprav tega iz Ljubljane kot da sploh ne opazi. V primeru ambulante pro bono je zadeve celo zavirala. A podobno kot skupnostni bo tudi humanitarni center zaživel. In to gre seveda pozdraviti. Ob tem le drobna želja: da bo čim manj tistih, ki bodo njuno pomoč potrebovali. Državi navkljub.


Preberite še


Najbolj brano