Življenja, ki jih je zaznamovala vojna

Tragična usoda primorskih padalcev, ki so jih v pomoč osvobodilnemu gibanju spuščale zavezniške sile, je na Komenskem dobro poznana. Kot vsako leto so tudi letos v komenski knjižnici nekaj dni pred spominsko slovesnostjo za po vojni izginule fante posvetili pozornost novim delom, ki osvetljujejo polpreteklo zgodovino.

Irena Uršič je  predstavila zbornik o Ivanu Rudolfu, Ivo Jevnikar pa  o družini Čok iz Lonjerja. Foto: Petra Mezinec
Irena Uršič je predstavila zbornik o Ivanu Rudolfu, Ivo Jevnikar pa o družini Čok iz Lonjerja. Foto: Petra Mezinec

KOMEN > Ena osrednjih osebnosti v zgodbi padalcev je bil Ivan Rudolf, ki je v času druge svetovne vojne v Afriki v zavezniških ujetniških taboriščih zbiral prostovoljce za boj proti fašistom in nacistom. Zbornik je ob njegovi 120-letnici rojstva uredila višja kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Irena Uršič, ki je na srečanju v komenski knjižnici predstavila tudi manj izpostavljene dele njegovega življenja. Leta 1898 rojenega Ivana Rudolfa so že kot dijaka v Idriji privlačile preporodovske ideje. Leta 1914 se je skupaj s somišljeniki lotil barvanja nemških napisov, kar je bilo takrat strogo prepovedano. Sledil je zapor v Mitterngrabernu.

Borec za severno mejo

Ko se je vrnil iz zapora, je bil vpoklican v vojsko in poslan na poljsko-rusko mejo. Ob koncu 1. svetovne vojne se je javil in odšel na severno mejo. Deloval je v Ljubljanskem polku in štabu majorja Alfreda Lavriča. Po vojni je zaključil maturo in študij v Nemčiji. Leta 1924 se je vrnil v Gorico. V to obdobje segajo tudi začetki njegovega ilegalnega delovanja v okviru organizacije TIGR. Od leta 1929 do leta 1940 je živel v Ljubljani ter bil ves čas dejaven pri organiziranju emigrantskih društev Primorcev in podobnih aktivnosti.

Dobre stike je imel tudi izven državnih mej. Ko je leta 1939 Nemčija za njim izdala tiralico, je s pomočjo “angleških prijateljev”, kot jih je imenoval v svoji korespondenci, odšel najprej v Beograd, nato v Carigrad in kasneje v Afriko. Tam se začne del njegovega življenja, po katerem je najbolj znan.

Nikoli več se ni vrnil na domača tla

Od leta 1941 je bil tajnik Jugoslovanskega odbora iz Italije, ki si je za cilj postavil priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Rudolf je bil odgovoren za zbiranje in urjenje vojaške enote. Mnogi med temi fanti, ki jih je novačil v zavezniških ujetniških taboriščih, so nato odšli v prekomorske brigade, nekateri pa so ostali del zavezniške vojske. Najboljše med njimi so izurili za padalce in jih pošiljali v pomoč partizanom. Po vojni je za mnogimi izginila vsaka sled. Natančno število vseh prostovoljcev danes ni znano, kot ocenjuje zgodovinar Gorazd Bajc, pa jih je bilo po vsej verjetnosti med 4500 in 5000.

Tudi po koncu vojne je bilo življenje za Rudolfa težko. Nikoli se ni vrnil v domovino, saj so ga na Nagodetovih procesih označili za izdajalca in agenta tuje obveščevalne službe. Leta 1946 se je z družino preselil v Trst, kjer je še naprej do svoje smrti leta 1962 deloval kot neumorni kulturni delavec, dejaven je bil v politiki, njegov doprinos za slovensko skupnost v povojni Italiji je nenadomestljiv.

Dva nova zbornika osvetljujeta preteklost Primorske.

Trije bratje iz rodbine Čok

Tesen sodelavec in predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije je bil Ivan Marija Čok, ki je izhajal iz ugledne družine Županovih iz Lonjerja pri Trstu. Njihove zgodbe je predstavil Ivo Jevnikar, urednik zbornika Županovi iz Lojnerja, ki so ga ob tej priložnosti predstavili v komenski knjižnici.

Anton Čok (1878-1927) je bil duhovnik in krščanskosocialni delavec, Andrej Čok (1884-1942) je bil učitelj in ravnatelj Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu v Trstu, Ivan Marija Čok (1886-1948) pa je bil liberalno usmerjen odvetnik, ki je prevzel vodenje Odbora in v marsičem delil Rudolfovo usodo. Tudi on v domovini po vojni ni bil zaželen.

“To je lep primer različno usmerjenih članov iste družine, ki pa so imeli isti cilj: dejansko priznanje dostojanstva vsakega človeka in zatirane slovenske narodne skupnosti. Predstavljali so tudi tri nekdanje in še vedno nezamenljive stebre pri ohranjanju in razvoju narodne manjšine: šolo in kulturno delo, cerkev ter narodnopolitično delo.”

Primorskih padalcev se bodo spomnili v ponedeljek ob 11. uri s spominsko slovesnostjo ob Fakinovi domačiji v Škrbini. Letošnji slavnostni govornik bo zgodovinar Blaž Torkar.


Najbolj brano