Ko srček ne bije več

Starši, ki jim je otrok umrl med nosečnostjo ali kmalu po porodu, so bili včasih prepuščeni sami sebi. V porodnišnicah se z njimi niso posebej ukvarjali in v javnosti se o tem ni veliko govorilo. V zadnjih letih se ta odnos spreminja. Velike zasluge ima društvo Solzice, ki staršem pomaga soočiti se z bolečo izgubo in sodeluje s slovenskimi porodnišnicami. Nastajajo tudi parki spomina na otročičke, ki žalujočim veliko pomenijo.

Na pokopališču v Stari Gori so pred kratkim odprli drugi park spomina na Primorskem. Že pred leti so ga uredili v Postojni, načrtujejo ga tudi v Kopru. Tovrstni parki nastajajo na pobudo društva Solzice, ki pomaga žalujočim staršem ob izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Mestna občina in Komunala Nova Gorica sta ga v Stari Gori uredili na pobudo omenjenega društva in Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica.

“V šempetrski porodnišnici na srečo nimamo veliko primerov, ko otrok umre med nosečnostjo ali kmalu po porodu, v zadnjih letih je povprečno eden na leto. Je pa zelo hudo, ko pride nosečnica in pravi, da ponoči ni čutila premikanja otroka. Potem pogledaš na ultrazvok in ne vidiš utripa srčka, mamica pa te gleda z vprašujočimi in prestrašenimi očmi. Pogledaš še enkrat, saj upaš, da si se zmotil ... Ko je jasno, da srček ne bije več, in je treba to mamici povedati, je to nekaj najhujšega,” opiše najbolj žalostne trenutke pri svojem delu primarij Neda Bizjak, specialistka ginekologije in porodništva, ki je bila med pobudniki za ureditev spominskega parka v Stari Gori.

Brezplačno predavanje

Društvo Solzice bo 15. novembra Novi Gorici pripravilo predavanje na temo izguba otroka med nosečnostjo in ob rojstvu. Brezplačno predavanje bo ob 17. uri v veliki sejni dvorani novogoriške mestne hiše.

Neda Bizjak

Zaveda se namreč, kako pomembna je podpora staršem v takih trenutkih, tako v porodnišnici kot izven nje. Vest, da je njihov otročiček umrl, po njenih besedah mamice in očetje sprejemajo na različne načine. “Najprej je šok in je hudo, potem se pojavi otopelost, kot nekakšen obrambni mehanizem. Kot da organizem sam poskrbi, da preživiš s tem, ko se nekako oddaljiš od tega. Zdi se, da vse razumejo in sprejmejo, ampak potem, čez nekaj časa, ko so doma, pride vse za njimi,” pove iz izkušenj.

Ko je zibelka prazna

Na to, da je ob prihodu domov še bolj hudo, vpliva tudi okolica. “Dokler si v bolnišnici, še gre, ko prideš domov, pa si vržen v okolje, kjer si pričakoval, da bo prišel nov član družine. In se pojavijo vprašanja, klici. Običajno tak par po dveh mesecih pride na pogovor glede otročička. Če je bil mrtvorojen, ga pregleda patolog in se lahko s starši pogovori, kaj je bil vzrok za smrt. Velikokrat se v tistem času pojavi zelo huda žalost in presodiš, ali potrebujejo še kakšno strokovno pomoč.”

V ljubljanski porodnišnici imajo kliničnega psihologa in nosečnicam ponudijo psihološko obravnavo, če se zgodi kaj hudega v nosečnosti ali kmalu po porodu. V šempetrski “hišnega” psihologa nimajo, se pa zavedajo, kako pomembna je psihološka podpora v takih trenutkih. “Doslej pri nas to ni bila utečena praksa. V zadnjem času pa ugotavljamo, da je ta podpora nujna. Začeli smo sodelovati z društvom Solzice, s katerim smo organizirali tudi predavanja za zdravstveno osebje o tem, kako staršem nuditi ustrezno podporo. Zavedamo se, da je pomembno strokovno znanje, zato načrtujemo, da bi pri tem aktivneje sodelovala naša socialna delavka.”

Kateri pa so najpogostejši vzroki, da otrok umre med nosečnostjo ali takoj po porodu? “Ko se proti koncu nosečnosti kaj zalomi, je največkrat vzrok ovita popkovnica ali pa insuficienca posteljice, torej da posteljica ne deluje, kot bi morala, in otroka iz raznih vzrokov premalo hrani. Sicer pa so vzrok smrti največkrat težave pri mami, bodisi kakšno kronično obolenje, ki se je pojavilo še pred zanositvijo, ali pa obolenje, ki se pojavi v nosečnosti.”

Zelo redko se zgodi, da otročiček umre zaradi zapletov pri porodu. “Včasih, ko ni bilo ultrazvoka, se je to dogajalo, saj niso znali oceniti, kakšen je otrok, in jih je včasih kaj presenetilo. Največkrat je bilo to takrat, ko so bile pri otroku nepravilnosti. Zdaj vidiš na ultrazvoku, kaj lahko pričakuješ, kako je otrok velik, razvit. Tako da kakega večjega presenečenja ni in če je možnost, da gre kaj narobe, je ekipa hitro pripravljena za carski rez,” poudarja Bizjakova.

Odtis stopala za spomin

Večina staršev želi videti mrtvega otroka. V nekaterih porodnišnicah ga lahko tudi fotografirajo in dobijo odtis roke ali stopala. “To pri nas še ni praksa, se pa starši od otroka lahko poslovijo, preden ga odpeljejo na patologijo. Lahko so nekaj minut z njim, ga poimenujejo, prekrižajo ... Tudi splavljen zarodek lahko vidijo.”

Da bi staršem nudili ustrezno podporo, so v številnih slovenskih porodnišnicah navezali stike z društvom Solzice, ki ga vodi Petra Paver. Ko ji je pred leti kmalu po porodu umrla hčerkica, je med žalovanjem spoznala številne pomanjkljivosti slovenskega zdravstvenega sistema. Ustanovila je društvo, ki izvaja individualne terapije, srečanja, izobraževanja, v društvu so izdali tudi knjigo Prazna zibka, strto srce, ki je namenjena žalujočim staršem, pa tudi zdravniškemu osebju, sorodnikom in prijateljem.

Petra Paver iz društva Solzice je ob odprtju Parka spominčic v Stari Gori poudarila, kako pomembna so taka mesta za žalujoče starše.

“Moja velika želja je bila, da bi prišla tudi v porodnišnice in zdaj izvajam izkustvene delavnice, kjer na konkretnih primerih povem, kaj starši želimo, kaj pričakujemo in česa ne maramo,” poudarja Petra Paver. Naredila je tudi dve raziskovalni nalogi in ugotovila, da se je v zadnjih petnajstih letih veliko spremenilo. “Starši zdaj lahko ustvarijo spomine, otroka lahko pestujejo, se od njega poslovijo in lahko se odločijo o načinu pokopa. To se sicer izredno razlikuje po območjih po Sloveniji, v večjih porodnišnicah so premiki hitrejši, v manjših gre počasneje. A če je bila pred leti praksa, da so bile mamice, ki so rodile mrtvega otroka, v sobi skupaj z mamicami z novorojenčki, se to vse redkeje dogaja. Načeloma se pomaga staršem, da ne prihaja do teh neljubih situacij.”

V parku starši dobijo pravico do žalovanja

Šempetrska porodnišnica je z društvom začela sodelovati pred štirimi leti. “Ob praznovanju 50-letnice porodnišnice smo po točkah ocenjevali, kaj imamo in česa še nimamo. Takrat se je ravno začelo veliko govoriti o psihosocialni podpori in tudi na strokovnih predavanjih je bila vedno kakšna točka posvečena podpori staršem. Tako sva z odgovorno sestro porodnišnice Ružo Nanut, ki se je pri vsem zelo angažirala, poklicali Petro in začeli smo sodelovati. Takrat se je pojavila pobuda za Park spominčic v Stari Gori. Vodstvo bolnišnice jo je podprlo, nato je bilo kar nekaj zapletov, a zelo sem ponosna, da smo ga letos vendarle odprli,” je zadovoljna Bizjakova.

Spominski parki, v Sloveniji jih je zdaj sedem, so za žalujoče starše zelo pomembni. “Vsaka smrt otroka je za starše grozljiva izkušnja. Ampak smrt otroka na začetku življenja je drugačna, ti otroci za družbo namreč še niso obstajali. Ker naš otrok ni govoril, hodil, se do nas obnašajo, kot da ni obstajal. Zato potrebujemo park, ker s tem starši dobimo pravico do žalovanja, otroci pa do obstoja. Za začetek žalovanja je še kako pomembno, da je nekje tablica z imenom in priimkom otroka. S tem obstaja dokaz, da je otrok bil, da smo starši, in je tudi pravica do žalovanja,” poudarja Petra Paver.

---