O minljivosti moramo govoriti na glas

Neozdravljivo bolni potrebujejo pomoč in oskrbo za dostojno življenje do konca, ob tem ne smejo trpeti bolečin. Tako poudarjajo zdravniki in s tem hkrati opozarjajo na paliativno oskrbo. A njena vsebina pri nas še ni povsem strokovno dorečena, izvedba pa tudi ne poenotena. Tej temi so se posvečali na strokovnem posvetu.

Temeljni cilj paliativne oskrbe je bolniku omogočiti čim kakovostnejše življenje vse do izteka.  Foto: STA
Temeljni cilj paliativne oskrbe je bolniku omogočiti čim kakovostnejše življenje vse do izteka.  Foto: STA

Na pomen paliativne oskrbe in hospica vsako leto sredi oktobra opozori tudi svetovni dan. Letos je sporočal: “Moja oskrba, moja pravica”. Rdeča nit pa je vsako leto človek, ki je zaradi neozdravljive bolezni postal bolnik, in njegove vrednote, ki v luči zavedanja minljivosti dobijo povsem drugačno vrednost.

Kot sporoča zdravstveno ministrstvo, se tudi za zdravstvo zadolženi v državi dodobra zavedajo, kako pomembno je pravočasno načrtovanje oskrbe za takega bolnika in kako nujna je podpora njegovim bližnjim. “Bolnik mora biti vključen v načrtovanje oskrbe, presojo posameznih medicinskih ukrepov s ciljem omogočiti mu primerno kakovost življenja. Njegovi bližnji potrebujejo tako organizacijsko kot strokovno podporo, da se lahko vsakodnevno spopadajo z neozdravljivo boleznijo,” poudarjajo v ministrstvu.

Sprememba ciljev zdravljenja je izjemno pomemben del načrtovanja paliativne oskrbe. Zato je nujno, da se mora medicinsko osebje sproti ustrezno učiti paliativnih veščin, ki še niso del standardnega učenja. Ob tem v ministrstvu omenjajo temeljne usmeritve, ki so del državne koordinacije paliativne oskrbe: “Gre za spodbujanje vključitev vsebin iz paliativnih veščin v dodiplomski in podiplomski študij, izvajanje paliativne oskrbe na vseh ravneh zdravstvenega varstva, priprava ustreznih kriterijev in pravilnikov za delo, sodelovanje s plačnikom storitev, spodbujanje vseh deležnikov, da se zavedo, kako dragoceni so posamezni dnevi za nekoga, ki jih izgublja.”

Da bi razjasnili neznanke in vprašanja, ki se izvajalcev v zdravstvu morda pojavljajo v praksi, je bil minuli konec tedna v Ljubljani 3. Slovenski kongres paliativne oskrbe, letos s sloganom “Skupaj odstiramo tančice upanja”. Pripravili so ga Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe SZD skupaj z ljubljanskim Onkološkim inštitutom, koordinacijo paliativne oskrbe na zdravstvenem ministrstvu in Inštitutom za paliativno medicino in oskrbo mariborske medicinske fakultete, ob podpori Državnega programa obvladovanja raka na ministrstvu.

Kot med drugim poudarjajo organizatorji kongresa, potrebujejo vsi zdravstveni delavci in sodelavci, ki oskrbujejo neozdravljivo bolne, ustrezna znanja za paliativno oskrbo, prilagojena njihovemu delu. Ta znanja in veščine morajo vedno znova nadgrajevati in dopolnjevati. Prav tako je nujno, da o človekovi minljivosti in umrljivosti v družbi začnemo na glas govoriti. Smrt ni tabu in to tudi ne sme postati. Ob tem je pomembno, kako dostojno jo neozdravljivo bolni dočaka.


Najbolj brano