Parkiranje naše vsakdanje
Pred nekaj desetletji ni bilo samoumevno, da bi vsako gospodinjstvo imelo avtomobil, kaj šele dva ali tri. To so bili časi prenapolnjenih avtobusov, parkirišč je bilo za potrebe tedanjega voznega parka več kot dovolj, o plačevanju tovrstnih storitev pa se takrat še nikomur ni sanjalo.
Razvoj je prinesel svoje, vozni park se je začel množiti, tudi krediti in lizingi so naredili svoje. Tisti, ki niso imeli za nov avto, so se zadovoljili z rabljenim, pojavljati pa so se začele nove težave. Kam z jeklenim konjičkom? Kljub širjenju parkirnih površin je teh bilo (in je še) vedno premalo, brezplačnih pa, vsaj v zadnjih letih, komaj za vzorec.
Če za samo mesto Koper velja, da ima urejen javni prevoz, to ne drži za povezave z zaledjem in še manj s sosednjimi občinami.
Poglejmo primer Kopra. V to istrsko središče se dnevno zgrinja ogromno ljudi iz drugih občin, ki so tu zaposleni. Prišteti je treba še vse domačine iz primestja in zaledja, ki iz takšnih in drugačnih vzrokov ne uporabljajo javnega prevoza. Le redki imajo zagotovljeno parkirno mesto, večina pa je, tudi s plačanimi abonmaji, prepuščena sreči in iznajdljivosti.
Pa drži ocena, da je parkirnih mest v Kopru premalo? V primerjavi z ostalimi velikimi mesti je trditev pretirana. Je pa res, da prav vsak želi z vozilom čim bliže svojemu delovnemu mestu, tržnici, upravni enoti ... skratka tja, kjer ima opravke. Kajti priznajmo, če v ožjem mestnem središču v določenem času dneva ni prostega plačljivega parkirnega mesta, je praviloma dosegljivo deset minut hoje stran.
Ob uvajanju parkirnine na “obrobnih” območjih, ki ne sodijo v strogo središče mesta, tudi na neurejenem makadamu, pa se seveda zastavlja nekaj vprašanj. Ali želi občina na takšen način enako “obdavčiti” parkiranje v centru in na obrobju, predvsem pa, kaj bo storila, da bo plačljivo parkiranje uporabnikom prijaznejše ob slabem vremenu. Ali bo torej tudi kaj vložila in ne le pobirala.
Večina dnevnih migrantov se v Koper pripelje in odpelje samih, k čemur jih silijo okoliščine: od neurejenega delovnega časa do nič kaj prijaznega medkrajevnega javnega prevoza. Če za samo mesto Koper velja, da ima urejen javni prevoz, to ne drži za povezave z zaledjem in še manj s sosednjimi občinami. Tu se sklene začaran krog, ki ga ne morejo rešiti ne dnevi mobilnosti in ne trkanje na ekološko osveščenost. Čas je namreč postal zelo dragocena dobrina.