Sokol kraljice Eleonore

V naše kraje se je tiho in neslišno prikradla jesen in mnoge ptice selivke se že zbirajo v jate, da bi se odpravile v tople kraje. Več milijard jih bo zapustilo svoja evropska gnezditvena območja in krenilo proti jugu. Čaka jih dolga pot, na kateri bodo prečkale veliko geografskih ovir in med njimi tudi Sredozemsko morje. Na tej odiseji na njih preži veliko nevarnosti, in ena izmed njih je tudi sredozemski sokol (Falco eleonorae), plenilec, ki se je odlično prilagodil na plenjenje ptic pevk na selitvi.

Gnezditvena sezona sredozemskega sokola se prične šele avgusta, mladiči pa skotijo v septembru, ravno pravi čas, ko v zraku mrgoli selivk proti jugu. Izven gnezditvene sezone pa so zanj pomemben vir hrane krilate žuželke. Čeprav je Slovenija sredozemska dežela, se je sredozemski sokol v naših krajih doslej pojavil le nekajkrat. Njegovo gnezditveno okolje je predvsem območje Sredozemskega morja, še posebej pa njegovi otoki in otočki. Gnezdi tudi na južnojadranskih otokih. Na svetu naj bi po ocenah Mednarodne zveze za Naravo (International Union for Nature Conservation) živelo približno 29.000 primerkov, ki se poleg sredozemskega okolja pojavljajo še ob maroški obali, prezimujejo pa na Madagaskarju in ob vzhodni afriški obali.

Lahko so črni, pa tudi sivi

Sredozemski sokol se pojavlja v dveh barvnih različicah, in sicer povsem črni in nekoliko svetlejši. Slednja na videz zelo spominja na njegova sokolja bratranca, sokola selca (Falco peregrinus) in škrjančarja (Falco subbuteo). A za razliko od njiju in tudi od vseh drugih sokolov, ki so spomladanski gnezdilci, sredozemski sokol gnezdi šele konec poletja. Hkrati je poleg južne (Falco naumanni) in rdečenoge postovke (Falco vespertinus) kolonijska vrsta. Skupno z obema postovkama je tudi dejstvo, da je v osnovi (izven gnezditvene sezone) sredozemski sokol žužkojeda vrsta in da je selivka.

Novejše raziskave kažejo, da sredozemski sokoli v Maroku nekaterih ujetih ptic ne ubijejo, ampak jim populijo perje in shranijo še žive v raznih skalnih razpokah.

Največje kolonije sredozemskega sokola lahko štejejo tudi več kot 600 gnezdečih parov. Živeti v kolonijah prinaša določene prednosti. Tako se lahko sokoli skupinsko branijo pred plenilci, obenem pa lahko izkoristijo za gnezdišče manjše območje, na primer sredozemske otočke, ki so na strateški poti selitve. Za sredozemskega sokola je tudi značilno, da lahko pleni skupinsko z drugimi sovrstniki. Ni ravno zelo uspešen plenilec, saj je njegov lovski uspeh približno desetodstoten, medtem ko je skupinski lov štirikrat uspešnejši.

Veliko neznank

Samec se od samice po barvnem vzorcu ne razlikuje. V tem pogledu se sredozemski sokol loči od postovk, kjer je spolna dvoličnost izrazita in sta spola razpoznavna po drugačnem barvnem vzorcu perja. Pri mnogih vrstah sokolov pa obstaja tudi pojav obratne spolne dvoličnosti, kjer so samice znatno večje in težje od samcev, ki pa pri sredozemskem sokolu ni izrazita. Sicer pa je o sredozemskem sokolu še vedno veliko nejasnosti in skrivnosti. Tako na primer ni znano, kje se zadržujejo mladostni primerki, mlajši od treh let, preden prvič pričnejo z gnezdenjem na katerem od sredozemskih otokov.

Sredozemski sokol je srednje velika ujeda, ki s svojo vitko obliko in z ozkimi, dolgimi ter koničastimi krili pooseblja elegantnega plenilca. Že od nekdaj je lepota sokolov navduševala ljudi. Privlačile so jih spretno manevriranje pri lovu plena in vratolomne akrobacije pri snubitvenih ritualih. Te karizmatične ujede so ljudem predstavljale utelešenje moči in svobode, zato ne preseneča dejstvo, da najdemo o sokolih veliko simbolike v mnogih kulturah in religijah. Za popularizacijo sokolov je imel najbrž veliko vlogo cesar svetega rimskega cesarstva Friderik II. Hohenstaufen, sicer znan tudi kot udeleženec križarskih vojn. Bil je navdušen sokolar in je v zvezi s tem tudi napisal prvi priročnik te vrste z naslovom De arte venandi cum avibus (O umetnosti lova s ptiči), kjer je natančno opisal vse evropske sokole. A v njegovem delu ni sledu o sredozemskem sokolu, kljub temu da je bil Friderik II. med drugim tudi kralj Sicilije. Morda je prav kasno gnezdenje glavni razlog, da je bila ta ujeda pogosto spregledana. Najstarejši zapis o sredozemskem sokolu se tako pojavi šele leta 1627, ko je sokolar Charles d'Arcussia de Capre zapisal o neki ujedi, ki na obalah Provanse “ne preveč uspešno lovi ptice in da je (za sokolarstvo) neuporaben in brez poguma.”

Nerodno ime

Slovensko ime za to ptico ni prav nič posrečeno. Že res, da gnezdi v Sredozemlju, pa vendar je v njenem latinskem imenu neka zgodba, ki si zasluži, da jo povem. V drugih jezikih so tega sokola poimenovali kot Eleonorinega ali vsaj kraljičinega sokola. Tako glasi angleško ime “the Eleonora's Falcon”, nemško “der Eleonoren Falken”, francosko “Faucon d'Éléonore” in italijansko il “Falco della regina”. V teh jezikih so se namreč poklonili kraljici Eleonori Arborejski, ki je leta 1392 izdala poseben zakonik (Carta de Logu), v katerem je v enem izmed paragrafov prepovedala jemanje mladičev sokolov in drugih ujed iz gnezd. Gre za enega izmed prvih ukrepov v zgodovini, ki se spogleduje z varstvom narave. Italijanski naravoslovec Giuseppe Gené se je prav zaradi omenjenega paragrafa poklonil kraljici tako, da je njej v čast leta 1839 poimenoval sokola (ujetega na Sardiniji) z utemeljitvijo, da je “njena modrost občudovanja vredna v stoletju barbarstva, v katerem je kraljevala, da bi počastila čast, življenje in dobrine ljudi”. Tako je postala tudi prva ženska, po kateri so poimenovali kakšno ptico. S tega vidika bi bilo povsem upravičeno, da bi se tudi Slovenci poklonili omenjeni kraljici in sredozemskega sokola prekrstili v kraljičinega ali Eleonorinega.

A če lahko omenjenega sokola prekrstimo v kraljičinega, s tem ne bomo prikrili njegovih nič kaj plemiških navad. Novejše raziskave kažejo, da sredozemski sokoli v Maroku nekaterih ujetih ptic ne ubijejo, ampak jim populijo perje in shranijo še žive v raznih skalnih razpokah. Tako ostane plen še dan ali dva svež, preden ga zaužijejo. Čeprav se sliši shranjevanje oskubljenih živih ptic nekoliko nenavadno, gre pač za prilagoditev plenilca, da uspe preživeti. Poleg tega ima kolonijsko življenje včasih negativne posledice za sokoljo skupnost. Znani so namreč tudi primeri kanibalizma oziroma infanticida, ko sokolica pobije mladiča iz sosednjega gnezda. Tega potem razkosa in z njim nahrani svoje mladiče. Sicer pa za sokole ni značilen Kajnov sindrom, ki ga poznamo pri nekaterih drugih ujedah, ko starejši mladič pobije mlajšega brata ali ga izrine iz gnezda.

Sredozemskega sokola ogroža predvsem človek. Že starorimski naravoslovec Plinij starejši je poročal, ko je bil zakladnik rimske province na ozemlju današnje Španije, da so mladiči sredozemskega sokola prava delikatesa. Mladiči namreč hitro kopičijo maščobne rezerve, saj jih bodo potrebovali na dolgi poti proti Madagaskarju in drugim predelom. Še nedavno so ljudje ropali mladiče iz gnezd, predvsem v Maroku, danes pa ni več pojavov te vrste. Človek pa je tudi posredno udeležen pri izginjanju populacij sredozemskega sokola, saj ga ogrožajo mnoga onesnaževala. Poleg tega sokola na otokih ogrožajo tudi črne podgane (Rattus rattus), ki naj bi izropale skoraj četrtino vseh jajc.

Res škoda, da v Sloveniji nimamo teh prečudovitih ujed. Zato se moramo, če jih želimo videti, odpraviti na južne dalmatinske otoke. Morda pa se bodo spričo višjih temperatur v prihodnosti le preselili v naše kraje in morda s strunjanskih klifov oprezali za manjšimi pticami na selitvi proti jugu. Tako bi bile podnebne spremembe vsaj za nekaj dobre ...

---