Bedaki vsi, ki se zaljubljajo v ženske!

“Ne rabim nobenga, živim pošteno in uživam, da sem ledih fraj. Sem prijazna z vsemi, ma se ne zaljubim nanka u enega.” Tako govori ženska, ki vodi malo podjetje, stavi na inteligenco prej kot na lepoto, na uresničitev življenjskih ciljev, na uveljavitev, želi biti neodvisna in postavlja svobodo na prvo mesto.

Nič nenavadnega v današnjem času, a ta ženska se je rodila leta 1752, imenuje se Mirandolina in že skoraj tri stoletja osvaja občinstvo z nedotaknjenim čarom.

Lik močne ženske, rojene iz genialnosti komediografa Carla Goldonija, bo odprl letošnjo sezono Slovenskega stalnega gledališča, kjer bo predstava na sporedu od 18. oktobra do 9. novembra. Režijo podpisuje temperamentna ženska, kakršna je Katja Pegan, tržaška igralka Patrizia Jurinčič pa je napisala narečno priredbo kultne komedije.

“Krčmarica Mirandolina ni bil kakršenkoli uspeh za Goldonija, temveč pravi dramaturški, umetniški dosežek.”

Nikla Petruška Panizon

Krčmarica Mirandolina je zgodba o ženski, ki upravlja gostilno in z enako spretnostjo tudi stranke, pri katerih uživa veliko priljubljenost. Dvorita ji grof in markiz, njen ponos pa cilja na viteza, za katerega je življenjski credo držati ženske “na varnostni razdalji”. Goldonijeva vera v moč gledališča, ki je zrcalo sveta, pa najde v tej mojstrovini pot do sproščenega, naravnega izraza, s katerim se gledalec lahko istoveti, ker govori o šibkostih slehernega človeka.

V novi uprizoritvi SSG z glasbo v živo (napisal jo je Mirko Vuksanović, nastopajo Robert Vatovec, Aljoša Vuksanović in Vid Prinčič) igrajo Lara Komar, Primož Forte, Franko Korošec, Vladimir Jurc in Maja Blagovič. Protagonista v vlogah prebrisane Krčmarice in Viteza-sovražnika žensk pa sta Nikla Petruška Panizon in Tadej Toš. Glavna junaka sentimentalnega dvoboja smo povabili na zrcalni pogovor.

“Živimo v času, ko smo razpeti med glavo in srcem: včasih srce pomaga glavi, včasih glava srcu, kar na koncu prevlada pa je vedno srce. Glava rabi pomoč ...”

Tadej Toš

Mirandolina zmaga s preračunljivostjo, Vitez kloni zaradi čustev. Je ljubezen res močnejša od interesa?

Nikla Petruška Panizon: “Ljubezen zmaga, ko gre za pravo ljubezen.”

Tadej Toš: “Soglašam z izjavo kolegice. Bi pa dodal, da živimo v času, ko smo razpeti med glavo in srcem: včasih srce pomaga glavi, včasih glava srcu, kar na koncu prevlada pa je vedno srce. Glava rabi pomoč ...”

Mirandolina je samostojna ženska, ki se na koncu odloči za gotovost varne zveze z uslužbencem, Vitez pa je moški, ki se izogiba stiku z žensko močjo. V tem pogledu on postane človek našega časa, ona pa je ženska 18. stoletja ...

Nikla Petruška Panizon: “Mislim, da bi oba lahko živela v našem času. Ne poznamo razlogov za obnašanje Viteza, vzroka, da je njegovo srce okamenelo, sprejemamo ga takega, kot je. Mirandolina je na neki način samosvoja, življenje si ureja tako, kot se ji zdi prav. Dejstvo, da na koncu potrebuje tudi ona pomoč in podporo druge osebe, je popolnoma človeško, tudi danes.”

Tadej Toš: “Moški so se skozi zgodovino zmeraj bali žensk, zaradi tega so jih na vse načine zatirali in si jih podrejali. Menim, da je Mirandolina absolutno ženska prihodnosti in da je vitez tisti, ki je človek preteklosti. Predvsem zaradi tega, kar sem povedal v prejšnjem odgovoru: Vitez je glava, Mirandolina je srce. Glava rabi pomoč in zaupanje. V našem primeru je Mirandolina energija, ki vodi v prihodnost.”

Bi se lahko zaljubili v tako žensko oziroma v takega moškega?

Nikla Petruška Panizon: “Težko bi se zaljubila v takega moškega ...”

Tadej Toš: “V tako žensko prav gotovo!”

Klasični teksti so brezčasni in Goldonijevo gledališče sveta govori univerzalno o človeku: kako doživljate sporočilo Krčmarice?

Nikla Petruška Panizon: “Krčmarica Mirandolina ni bil kakršenkoli uspeh za Goldonija, temveč pravi dramaturški, umetniški dosežek. Očara me njegovo poznavanje in poglabljanje v psihologijo človeka in na poseben način v žensko čutenje. Zato se mi zdi večno aktualno, saj se v bistvu nismo prav nič spremenili.”

Tadej Toš: “V predstavi vidim predvsem veliko možnost za občinstvo, kakor tudi za igralce, da skupaj preživijo lep večer. Zadnje čase, v ritmu naših življenj in v času sebičnosti, ko je vsak povezan s svojo napravo veliko bolj kot z ljudmi in z občutki, je tovrstnih doživetij zmeraj manj. Zaradi tega vabim občinstvo, ki bere te vrstice, da se postavi v vrsto za vstopnice in da si pravočasno priskrbi ta dragoceni papirček, ki bo omogočil večer v družbi Carla Goldonija, Krčmarice, ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, pisane množice radoživih ljudi, radovednih oči in odprtih src.”


Najbolj brano