Pesniki, ki so prvi iz Istre prebrali poezijo

Tri istrske osnovne šole so se minuli petek na skupni prireditvi v dvorani krajevne skupnosti Pobegi-Čežarji poklonile trem pesnikom, ki so prvi zapisovali poezijo, v kateri se zrcali Istra v vseh svojih podobah. Stihi Ferruccia Jakomina, Emila Pribca in Alojza Kocjančiča so navdahnili učence šol, ki si želijo, da bi prireditev postala tradicionalna.

Mladi domačini in gostitelji so prvi večer treh pesnikov posvetili Ferrucciu Jakominu iz Pobegov.   Foto: Maja Pertič Gombač
Mladi domačini in gostitelji so prvi večer treh pesnikov posvetili Ferrucciu Jakominu iz Pobegov.  Foto: Maja Pertič Gombač

POBEGI >Večer poezije Istrski dom kliče pesem, ki jo je povezovala dr. Tanja Jakomin Kocjančič, je prvič pripravila OŠ Elvire Vatovec Prade s podružnico Sv. Anton, ki je v sodelovanju s KS Pobegi-Čežarji gostila osnovni šoli iz Marezig in Gračišča.

Gostja večera, pesnica Alferija Bržan, je poudarila, da so bili Alojz Kocjančič (1913-1991), Emil Pribac (1942-1963) in Ferruccio Jakomin (1930-1958), ki so mu v rodnih Pobegih posvetili večer, poleg Berta Pribca, ki je o Istri sočasno pesnil v Avstraliji, “prva pesniška generacija iz našega istrskega doma”, prvi pesniki, ki so pesnili na podeželju in ki so v svojih delih zrcalili Istro. “V svojem času so nam odkrivali istrsko pokrajino, njeno skromnost, revščino, lepoto in bogastvo - njene hiše, cvetje, vinograde, oljčnike, kamne. Istra je zanje metafora, je ljubeča in tudi jokajoča mati, ki pogosto ostaja sama. V pesmih s socialno tematiko preberemo, kako so ljudje garali in se izseljevali.”

Na vse tri je vplival Srečko Kosovel, kot zanimivost pa: “Med letnimi časi v teh pesmih ni poletja; največkrat ubesedujejo razkošje pomladi in tiho jesen.”

Domotožje je najslabša bolezen

Učenci in mentorice osnovne šole v Pradah in Sv. Antonu so ob pesmih Ferruccia Jakomina ustvarjali tako najrazličnejša likovna dela v več tehnikah, drobce iz njegovega življenja pa uprizorili ob zvokih znanih viž harmonike. Interpretirali so nekaj njegovih pesmi, ki so v zbirki Istrske pesmi izšle pri tržaški Mladiki šele leta 1998. “Ti ne veš, kaj pomeni domotožje. To je najslabša bolezen,” je nekoč dejal sestri Ljubi, ki se je želela izseliti v Avstralijo, a jo je prepričal, da je ostala.

Kakor Jakomin je tudi Emil Pribac umrl v prometni nesreči, še mlajši, star komaj 21 let. Njegove pesmi so leta 2010 izšle v zbirki Senca v halji mesečine, ki jo je uredila Alferija Bržan, izdalo pa Kulturno društvo Beseda slovenske Istre.

Raje knjige kot motor

Kot je velo tudi iz prisrčnega govora Angela Pribca, brata pokojnega pesnika, je Emil Pribac, rojen v Podpadni, od nekdaj oboževal knjige, in ko mu je uspelo kaj zaslužiti, je raje kakor za, denimo, motor, dal za literaturo. Otroci OŠ Ivana Babiča - Jagra iz Marezig so Pribčeve pesmi domiselno prepletli s pesnikovimi mislimi, kot bi jih izpovedoval on sam.

Ustvarjalnost Alojza Kocjančiča, duhovnika in pesnika iz Kubeda, čigar pesmi so že za časa njegovega življenja dobile mesto v dveh zbirkah - Šavrinske pesmi (1962) in Brumbole (1988) - so mladi iz OŠ Istrskega odreda Gračišče približali občinstvu tako s pesmimi kakor s humornimi krajšimi skeči, ki so obenem osvetlili življenje v Istri “kur je b'lo anbot”.

V prepolni dvorani so večeru prisostvovali sorodniki vseh treh pesnikov, zaradi bolezni pa se ga ni mogla udeležiti sestra Ferruccia Jakomina Ljuba, ki že leta živi v Trstu in je bila pobudnica večera. Še več, kot je poudarila ravnateljica šole gostiteljice Franka Pegan Glavina, je pesnikova sestra v šolske sklade vseh treh šol darovala denar za štipendije, ki jih bodo šole vsako leto lahko namenile najboljšim učencem.


Najbolj brano