Fašisti in mafijci, vmes pa ljudje

Napetost med žensko in moškim druži sicer zelo različni predstavi, prvi na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v tej sezoni: Zgodbe iz Dunajskega gozda in komedijo Tutošomato, četrto v nizu sodelovanj med avtorjem Iztokom Mlakarjem in režiserjem Vitom Tauferjem.

Zgodbe iz Dunajskega gozda prikazujejo kopičenje  zla v malomeščanski družbi.   Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica
Zgodbe iz Dunajskega gozda prikazujejo kopičenje zla v malomeščanski družbi.  Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

NOVA GORICA > Na Sušaku pri Reki rojen avstrijsko-madžarski pisatelj in dramatik Ödön von Horváth (1901-1938) je med neurjem v Parizu pod odlomljeno drevesno vejo obležal pred izbruhom druge svetovne vojne, prihranjen mu je bil strašen izbruh malomeščanskega duha, ki ga je vešče portretiral v svoji najuspešnejši drami Zgodbe iz Dunajskega gozda.

Četrto slovensko postavitev je režiral Primož Ekart ob dramaturški asistenci Simone Hamer. Drama v prevodu Mojce Kranjc ni utrpela nasilnega aktualiziranja, nasprotno, kostumi Belinde Radulović so historično veristični, nekaj komentarjev dodajo le projekcije citatov iz knjige Eliasa Canettija Množica in moč in pa občasna vključitev - resda ne najbolj nujne - neme množice mladih statistov.

Prav pusta, siva večina je najnevarnejša, se izkazuje v ritmu dunajskih valčkov, ki jih vse bolj preglašajo zlovešče koračnice (avtor glasbe je Davor Herceg). Scenografinja Vasilija Fišer je dogajanje postavila na poševen lesen odrček, nekakšen nagnjen splav, ki služi kot vsakršno prizorišče. Zunanjih pomagal je malo, vsa teža je na igralcih, ki jih je vodil njihov kolega Ekart. Gostujoča Nataša Keser zadržano, ponotranjeno upodobi bolečino in upornost mlade Marianne, ukleščene med patriarhalno-cerkvena pravila, med določenega ji moža Oskarja (Peter Harl)in pokvarjenega zapeljivca Alfreda (Jure Kopušar). Vrsto likov oživijo Helena Peršuh, Teja Glažar, Jernej Čampelj, Marjuta Slamič, Blaž Valič, Miha Nemec, Gorazd Jakomini, Dušanka Ristić, Andrijana Boškoska Batič, Žiga Saksida in Jože Hrovat, iz malomeščanske množice se dviguje še Andrej Zalesjak kot vzneseni Erich s himmlerjevsko pričesko in očali ter prav takimi uničujočimi prepričanji. In s pištolo, ki so ji pot utrdile že besede.

Mafijec v komediji

Streljanje se razlega tudi med komedijo Tutošomato, ki jo je na oder postavil režiser Vito Taufer ob asistenci Tereze Gregorič. Avtor besedil in songov Iztok Mlakar, navdihnjen s Shakespearovo Ukročeno trmoglavko, novo v nizu superuspešnih koprsko-novogoriških koprodukcij odpre z nagovorom občinstva, kmalu zatem pa smeh že žanje kot Baptisto Minola, nekakšen križanec med Pantalonejem iz commedie dell'arte, Marlonom Brandom iz Botra in Številko Ena iz Alana Forda - krut mafijski šef, pohoten starec in (ne)avtoritarna glava družine na invalidskem vozičku, pravzaprav voznem fotelju, ki se izkaže kot izvrsten komični rekvizit.

Kakor kralj Lear ima tudi vzkipljivi mafijec dve hčerki, ki komaj čakata na dediščino, in eno samosvojo, ki se požvižga na vse skupaj. Urška Taufer je ošabna in gospodovalna Chiara, Tjaša Hrovat Bianca, Patrizia Jurinčič Finžgar pa robata Katarina, ki se upira nerodnemu snubljenju “feminista” Petruchia (Luka Cimprič). V vlogah tako bolj ali manj možatih spletkarjev, ki se po potrebi prelevijo v nič kaj zapeljive lahkoživke (kostumograf je Matic Hrovat), nastopijo še Žiga Udir, Rok Matek in Matija Rupel.

Na minimalistični sceni Voranca Kumarja menjave prizorišč pojasnjujejo napisi v ozadju, pa še ti so odveč, saj so prostori takoj jasni že iz dogajanja in dialogov. Še posebej se obnese trio, v katerem igrajo kitarist Matjaž Švagelj, basist David Šuligoj inbobnar Roman Kobal. Ne poskrbijo le za odlično, večkrat udarno električno glasbo, ampak tudi za zvočne učinke, uglašene s kolobocijami.

Tudi v novi Mlakarjevi komediji se seveda obnese sočna narečna govorica, ki vsem igralcem sicer ne teče enako gladko, h komičnosti pa ključno prispevajo rime - tudi v dialogih, ne samo v songih, polnih sarkastičnega pretiravanja, ki smeši stereotipne poglede na žensko, šovinizem, samovšečnost, radikalni feminizem ...

Kakovostnejši humor zagotavljajo še besedne igre in žmohtne metafore, šibkejši pa so klišejski zapleti v komediji zmešnjav in zanašanje na smešnost moških, nerodno preoblečenih v ženske.  


Najbolj brano