Znanje jezika je zelo pomembno

S Hesetom Ahmetijem smo se srečali v prostorih Kulturnega društva Albancev slovenske Istre Iliria v Kopru, ki so jih pod njegovim vodstvom obnovili v rekordno hitrem času. “Nekaj manj kot pet let nazaj smo s prijatelji prosili za sestanek z županom in vprašali za prostore, saj se nismo imeli kje dobivati. Predlagali smo, naj nam občina da v najem kako staro stavbo, v katero bi vložili denar in jo uredili, kar bi bilo koristno tudi za občino.”

Heset Ahmeti, priseljenec s Kosova in predsednik Kulturnega društva Albancev slovenske Istre Iliria, je v Slovenijo prišel leta 1985 na sezonsko delo. “Ta sezona še vedno traja,” pravi, saj se je odločil, da bo tu tudi ostal. Tako je v Sloveniji že več kot 30 let.

Ahmeti je odraščal v Skopju, po končani osnovni šoli pa se je preselil na Kosovo, kjer je končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto. Potem je prišel na sezonsko delo v Ljubljano in kot mnogo drugih tudi ostal. “Če je ljudem v državah, kjer delajo sezonsko, všeč, potem ostanejo,” pravi.

“Za človeka je ključno, da se počuti sprejetega, da lahko dela, da lahko živi, da se lahko ukvarja s kulturo. Slovenija mi je to zagotovila.”

Heset Ahmeti

Najprej Ljubljana, potem pa v Istro

“Moja slovenska pot se je začela v Ljubljani,” pove Ahmeti. Najprej je bil v Sloveniji nekaj let sam, potem se mu je pridružila še družina. “Takrat sva imela z ženo dva otroka, v Kopru sta se nama rodila še dva.” Imata dve hčeri in dva sinova. Vsi so odrasli, najmlajši je star 23 let.

Ahmeti je po stroki gradbinec, v gradbeništvu dela že 30 let. Po tem, ko je v Ljubljani ustanovil svoje prvo podjetje, se je odločil za selitev v Koper, kjer je zaradi ugodne klime mogoče delati vse leto, tudi pozimi. Lepe spomine mu zbujajo začetki njegove podjetniške poti, ko je našel prvo delo in zaposlil delavce, kar je zanj predstavljalo veliko varnost. Takoj se je počutil drugače in s tem tudi začel svoje polno življenje v Sloveniji.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

“Imam občutek, da se vsak, ki pride v Slovenijo, počuti zelo dobro. Varno in spoštovano. Država je prijazna, ljudje so prijazni,” pove Ahmeti. Nikoli ni čutil sovražnega odnosa zaradi tega, ker je priseljenec. Pravi, da je za človeka ključno, da se počuti sprejetega, da lahko dela, da lahko živi, da se lahko ukvarja s kulturo, tako kot on, in da mu je Slovenija to zagotovila.

Svojih začetkov nima v rožnatem spominu

“Po pravici povedano, povsem na začetku ni bilo najlažje,” pove Ahmeti. Ključni problem je bil jezik. Zaveda se, da je to velika ovira. “Ljudje te ne sprejmejo hitro, če ne govoriš slovensko. Govoril sem samo srbohrvaško, ampak sem se zavedal, da se moram naučiti slovensko. Več kot sem znal, lažje mi je bilo. Slovenci so prijazni ljudje, zato se hitro počutiš, da si tu doma.”

Na Kosovo se vrača najmanj dvakrat na leto. Tam ima očeta, obišče pa tudi prijatelje iz srednje šole. Še vedno ohranjajo stike in se z nostalgijo in veseljem spominjajo srednješolskih dni. Ostali so zelo povezani, kljub temu da živijo na različnih koncih.

“Kar mi manjka, so bolj pristni medčloveški odnosi. Mi ohranjamo več tradicije. Pri nas drži, ko nekomu daš besedo. V Sloveniji to pogrešam. Tu drži le tisto, kar je zapisano.” Včasih pogreša tudi naravo s Kosova, ampak poudari, da je Slovenija enako lepa, da Kosova ne pogreša preveč.

Zelo aktiven je v albanskem društvu Iliria

Leta 2008 je Ahmeti postal podpredsednik društva Iliria, zdaj pa je njegov predsednik že drugi mandat. Kulturno društvo Albancev slovenske Istre Iliria, eno izmed največjih in najbolj aktivnih albanskih društev v Sloveniji, pokriva široko območje, ne le Istre, temveč prostor vse do Postojne. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1998. Ob lanski obletnici delovanja so organizirali Dneve albanske kulture v Sloveniji, na katerih so predstavili aktivnosti društva in knjigo Petra Štoke z naslovom Monumenta Albanica Justinopolitana, ki popisuje zgodovino Albancev v srednjem veku v Kopru. Knjigo zdaj pripravljajo tudi v albanskem jeziku. Ustvarili so še dokumentarec Albanski plemiči Kopra, ki je preveden v slovenščino in dostopen na Youtubu.

Pravi, da jih okolja, kjer se predstavljajo z društvom, zelo dobro sprejmejo. “Zanima jih naša narodna noša, saj za našo belo kapo - plisom stoji zgodovina. Smo edini narod, ki nosi to kapo, narejeno iz ovčje volne. Ljudi zanima, za kaj gre. Bela barva pomeni čistočo in iskrenost. Oblika je posebna, imamo celo dve vrsti kap - jajčaste in ravne,” pojasnjuje. O vrstah narodnih noš pove, da se razlikujejo po regijah, a poudari, da je plis vedno dominanten del narodne noše.

Vsak dan je hodil mimo kipov Albancev

V ureditev prostorov, ki so jih pridobili od koprske občine, so vložili blizu 50.000 evrov. Obsegajo tradicionalno albansko sobo, učilnico z manjšo knjižnico, pisarno ter dvorano, ki sprejme do 60 ljudi. “Da smo pridobili in uredili te prostore, je koristno za obe strani. Gre za urejen objekt, skrbimo pa tudi za okolico, sam, denimo, kosim travo,” pove v smehu.

V društvu so si zastavili ambiciozen cilj - odprtje prostorov na dan neodvisnosti Albanije, zato so morali prostore urediti v 20 dneh. To jim je tudi uspelo. “Tu sem bil vsak dan od jutra do polnoči. Zbral sem vse prijatelje, ki so podjetniki. Veliko nas je gradbincev. Vsak je prevzel katero od del - rušitvena, zidarska, krovna dela, pomagali pa so nam tudi prostovoljci. Vsi smo bili pri delu veseli, ker smo vedeli, da bomo imeli mini kulturni dom, kar je za nas zelo pomembno. Na otvoritvi je bil celo minister s Kosova in ljudje s koprske občine. Dogodek je bil res uspešen.”

Društvo ima več sekcij, med njimi folklorno skupino, v kateri je največ mladih, pa tudi zelo uspešno športno skupino.

“Že od samega začetka pa imamo organizirano tudi šolo albanskega jezika, ki poteka dve uri na teden. Delovne zvezke in knjige nam pošljejo z ministrstva za šolstvo s Kosova.”

Albanski jezik je specifičen, abeceda ima 36 črk. Albanščina ni podobna nobenemu od slovanskih ali drugih jezikov. “Prav zato se nam zdi pomembno, da se naši otroci učijo pisanja in branja ter spoznavajo literaturo. Druge stvari se lahko naučijo v slovenskih šolah, a te osnove se nam zdijo pomembne.” Organizirajo tudi tečaje slovenščine za albanske delavce, ki delajo v gradbeništvu. “Jezika se najlažje naučiš tako, da v njem komuniciraš. Če nimaš kontaktov, je to bistveno teže. Delamo na tem, da bi se ljudje čim prej lahko naučili slovensko, da bi lahko čim bolj normalno živeli.”

Kot enega izmed lepših spominov na življenje v Sloveniji neguje vabilo koprske knjižnice iz leta 2015, ko so obeležili 300. obletnico palače Bruti. “Ta dogodek je naredil name velik vtis. V vabilu je pisalo: 'Gospod Ahmeti, naša knjižnica obeležuje 300. obletnico palače Bruti. Iz te družine so izhajali veliki ljudje, kot je škof Bruti. Kot predstavnika vaše narodnosti bi nas veselilo, da predstavite društvo ter vašo etnično skupnost in da predstavite vaše predhodnike,” pravi Ahmeti. “Res me je ganilo. Tisočkrat sem šel mimo knjižnice, gledal izklesane glave in nisem vedel, da so albanske.”

Heset Ahmeti je svoj drugi dom našel v Ankaranu, kjer, pravi, se počuti kot doma. “Ko se sprehodim po Adrii, sem zelo srečen, da živim tam. To je moj dom,” je zaključil in se poslovil z mislijo: “Falemnderit për vizitën tuaj dhe për intervistën!” (Hvala lepa za vaš obisk in intervju.)


Najbolj brano