Tišina ima enako težo kot dialog

Matjaž Ivanišin je med bolj nadarjenimi slovenskimi režiserji mlajše generacije nedvomno tisti, ki ima najbolj izdelano in prepoznavno režijsko poetiko. Režiser, ki je nase najprej opozoril s svojim dokumentarnim delom, tudi v svojem igranem prvencu Oroslan ohranja prepoznaven avtorski pečat.

Milivoj Miki Roš (desno) je za vlogo Oroslanovega brata prejel 
vesno za najboljšo moško stransko vlogo.
Milivoj Miki Roš (desno) je za vlogo Oroslanovega brata prejel vesno za najboljšo moško stransko vlogo. 

Matjaž Ivanišin (1981) je najprej udaril s Karpopotnikom, domiselnim in humornim hommageom Karpu Godini, v katerem ni niti z besedo ali sliko omenil legendarnega slovenskega režiserja.

Temu je sledil še bolj hudomušen dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, ki ga je Ivanišin posnel z Rajkom Grlićem. V njem sta spremljala proces nastajanja gledališke predstave Boris, Milena, Radko. Milena Zupančič, Radko Polič in Dušan Jovanović so med drugim zelo duhovito in sproščeno pripovedovali o svojih zgodnjih ljubezenskih peripetijah. Leta 2017 je sledil dokumentarec Playing Man, v katerem je Ivanišin na Hrvaškem, v Italiji in Turčiji beležil moške igre in “rituale”.

Letos je svetovno premiero na filmskem festivalu v Locarnu doživel njegov prvi igrani celovečerec Oroslan, na nedavnem Festivalu slovenskega filma pa je Milivoj Miki Roš za vlogo Oroslanovega brata prejel vesno za najboljšo moško stransko vlogo.

Iz Tolmina v Porabje

V vseh dosedanjih Ivanišinovih filmih se izkazuje izjemen čut za delo z nastopajočimi osebami ter zelo pretehtana uporaba filmske govorice, pri kateri se drži načela manj je več. Tak je tudi Oroslan, ki temelji na kratki zgodbi Zdravka Duše. Ta se sicer dogaja v Tolminu, a Ivanišin jo je prenesel v Porabje, v pozabljeni kraj Gornji Senik, kjer tamkajšnji prebivalci govorijo v zelo svojstvenem narečju. Zgodba je zelo preprosta. V omenjeni vasici nekega jesenskega dne na svojem domu umre Oroslan, a glede na številne pripovedi vaščanov in njegovega brata o njem se zdi, da Oroslan še kako živi. Oroslan bi nepoznavajoč ozadje nastajanja filma lahko sicer uvrstili tudi med dokumentarce, saj je večina nastopajočih v filmu naturščikov, Ivanišinova kamera pa zelo nevsiljivo, dokumentaristično beleži krajino in njene ljudi. Tudi igra bolj izkušenega igralca Mikija Roša, sicer poznavalca Porabja, se zelo pristno zlije s preostalimi nastopajočimi. To naravnost igre je Roš dokazal že v Oči Vlada Škafarja, prvo vesno pa mu je zasluženo prinesla prav vloga v Oroslanu.

V slovenski film pripeljal porabske Slovence

Posebno vlogo ima tudi tišina, ki ji Ivanišin daje enako težo kot dialogom. V Oroslanu prvih 20 minut ne slišimo ene besede, ampak zgolj sledimo prvim znakom (na primer posoda s hrano nedotaknjena čaka pred Oroslanovo hišo), da se je v vasi zgodil nepričakovan dogodek. Začetni ritem pripovedovanja je kontemplativen, v zadnji tretjini filma pa se Ivanišin prepusti slikovitim obrazom Porabja in njihovim številnim humornim anekdotam o Oroslanu. V tem delu se Ivanišin po Karpopotniku ponovno precej približa zgodnjim delom Karpa Godine (Zdravi ljudje za razvedrilo), ko se je ta s kamero potikal po pozabljenih krajih po Vojvodini in beležil pripovedi, obraze, jezik, običaje tamkajšnjih ljudi. Če je Godina v film prvič opazneje pripeljal prebivalce iz vojvodinskih zakotij, je Ivanišin v slovenski film prvič pripeljal porabske Slovence. Ponovno pa je dokazal, da gre za režiserja, ki premišljeno in brezkompromisno gradi svoj avtorski izraz. Z Rokom Bičkom in Gregorjem Božičem, ki je bil direktor fotografije v Oroslanu, sestavlja najbolj zanimivo trojko slovenskih režiserjev mlajše generacije.


Najbolj brano