Ko te družba izpljune

Ko družba s teboj ravna kot z izmečkom, se porodi brezglavo, maščevalno nasilje. To je premisa najnovejšega Jokerja, v katerem je Joaquin Phoenix po Gospodarju in Hoji po robu postregel s še eno presežno filmsko vlogo.

Scenarist Scott Silver in režiser Todd Phillips, ki je v preteklosti zaslovel s trilogijo Prekrokana noč, sta se lotila psihološke geneze izrojenega Jokerjevega uma. V filmu spremljamo Arthurja Flecka (Joaquin Phoenix) in njegovo mukotrpno pot do kariere stand up komika. Ulice Gothama v začetku osemdesetih let se zdijo kot newyorške iz zgodnjih filmov Martina Scorseseja, in so prepredene z revščino in nasiljem, Fleck pa skuša sebe in svojo bolno mati Penny (Frances Conroy) preživeti kot poklicni klovn.

Scorsesejevski Joker

Prav s Scorsesejevim Kraljem komedije in Robertom de Nirom v vlogi vztrajnega stand up komika, ki ugrabi svojega televizijskega idola, ima najnovejši Joker največ vzporednic. Fleck s svojo materjo večere namreč najraje preživlja ob gledanju šova Warrena Franklina, ki ga igra de Niro, in njegove sanje so prav tako nastopiti v omenjeni oddaji.

Toda Fleck iz svojega vsakodnevnega življenja ne more črpati elementov klasičnega humorja, saj je ta velikokrat izpostavljen nasilju in nerazumevanju družbe, ki je predvsem posledica njegove bolezni - patološkega smeha. Prav temu psihološkemu aspektu je Phoenix posvetil precej pozornosti. Med pripravami na vlogo si je ogledal nešteto videoposnetkov oseb, ki trpijo za patološkim smehom. Film je tako vseskozi prepreden s Phoenixovimi neštetimi variacijami smeha, ki v temačnih, težkih gothamovskih časih ti nekontrolirani izpadi smeha zazvenijo še bolj groteskno, zlovešče in neumestno. Phillipsov Joker je zasnovan kot tisti drugačni obstranec, ki ne najde posluha in prostora v družbi ter je kot tak prepuščen samemu sebi in ulicam, ki pa, kot omenjeno, postajajo vse bolj agresivne in neprizanesljive do drugačnih. “Za take kot si ti, ni prostora na tem svetu,” Flecku pove tudi njegova psihologinja, po tem, ko ga seznani, da je občina prekinila financiranje njenega oddelka. Poleg tega začne Fleck polagoma odkrivati še svoje nerožnato družinsko ozadje, Phillips pa s scenaristom Silverjem naredi povezavo z Bruceom Wayneom alias Batmanom ter njegovim očetom. Skupek pripetljajev in odkritij tako Jokerja privede do roba, od koder ni več poti nazaj. Njegov načeti um je dokončno prestopil na temno stran, kjer je edino vodilo brezglavo maščevanje, s katerim se skuša zoperstaviti vsem krivicam, ki jih je izkusil.

Joker kot simbol zatiranih Gothamovcev

Že po prvem umoru je Joker požel odobravanje revnega in zatiranega Gothama ter postal nekakšen simbol njegovih pozabljenih prebivalcev. Phoenix, znan po svojih izjemno doživetih igralskih stvaritvah, se je za ta aspekt zgodbe poglobil v psihološki profil političnih atentatorjev, ki so postali prav tako ali pa še bolj popularni kot njihove žrtve. Ta del filma je sicer najbolj spotikljiv, saj nasilje lahko porodi le nasilje, slednjega pa ne gre opravičevati, tudi če gre za posledico hude psihološke bolezni. Vendar so v svetu stripovskih superherojev ti “standardi” drugačni, Phillips pa s svojo vizijo Jokerja, ki ga je družba izpljunila, želi pri gledalcu sprožiti nekakšno senzibiliteto in empatijo do drugačnih.

Phoenix je z Jokerjem najbliže tudi svojemu prvemu oskarju, ki se mu je v preteklosti sicer najbolj približal z vlogo Johnnyja Casha v Hoji po robu, v smislu popolne igralske fizične preobrazbe (za potrebe vloge je izgubil več kot 20 kilogramov) in duševne razrvanosti pa je Phoenix z Jokerjem še presegel izjemno vlogo v Gospodarju Paula Thomasa Andersona, kjer je zaigral v vlogi “poskusnega zajčka” ustanovitelja scientolgije L. Rona Hubbarda in s katero je bil prav tako v igri za oskarja. Presegel pa je tudi izjemno delo njegovih predhodnikov v Batman “franšizi”, in sicer Jacka Nicholsona in pokojnega Heatha Ledgerja ter postavil čisto nove (nad)standarde v orisu psihološko neuravnovešenih likov, ki jih bo težko prekositi.

---