Šport kot pobeg od težav

Kot vsaka država na Balkanu je tudi Severna Makedonija polna nasprotij. Že sprememba imena je izzvala hude delitve, ki pa jih je še več. Na eni strani večina prebivalstva dela za slabe plače, na drugi pa je oblast zmetala ogromno denarja v spomenike in prenovo središča Skopja. Več sreče jim prinašajo športniki.

SKOPJE > “Tam, kjer sonce večno sije, je Makedonija,” je nekoč pel Dado Topić. Dežela, ki ji na zastavi sije večno sonce, eden (bojda že bivših) kamnov spotike z Grki, s katerimi so se pogodili za novo ime države, veliko stavi predvsem na promocijo prek športa. Za eno večjih promocij (takrat še uradno FYROM oziroma Makedonije) so poskrbeli košarkarji na evropskem prvenstvu leta 2011 pod vodstvom trenerja Marina Dokuzovskega in ekipe, v kateri so nosilci briljantno opravili svojo vlogo, pa čeprav brez dnevnic. Zato so slovenski zet Vlado Ilievski in ostali mlajšim igralcem prispevali za žepnino, da so lahko v restavracijah s hitro prehrano oplemenitili svoj jedilnik. Četrto mesto v Litvi leta 2011 je bila sanjska zgodba, ki je vzbudila pozornost tudi v košarkarski Evropi. Potrditi presenečenja je veliko teže, in prav to se sicer tradicionalno kaotičnim potomcem Aleksandra Velikega nato večkrat izjalovi.

V nogometu je tak podvig bistveno težji, čeprav se tudi tu razmerja moči lahko porušijo. Tako je leta 2018 NK Vardar s prestola spodrinila Skhendija, albanski klub iz Tetova, ki je na koncu sezone imela 35 točk prednosti, leto pred tem se je prebila do izločilne faze kvalifikacij za evropsko ligo. A v skupinski del doslej še ni prišla nobena severnomakedonska ekipa. Športno zgodbo je spisal bogati ruski poslovnež Sergej Samsonenko. Leta 2008 se je preselil v Skopje, ker so ga v Rusiji sumili utaje davkov. V Severni Makedoniji je postal lastnik tako nogometnega kot rokometnega Vardarja, ki ju je dobil za 81.000 evrov.

Vsaj pri slednjem ima veliko razlogov za zadovoljstvo, saj so ti dvakrat stopili na sam evropski vrh, tudi s slovensko igralsko pomočjo. In to potem, ko je vanj pripeljal španske igralske in trenerske okrepitve. Tudi ženski klub je bil enkrat evropski prvak. Korist je imela tudi rokometna reprezentanca. A z menjavo oblasti v Severni Makedoniji se je očitno tudi Samsonenkov manevrski poslovni prostor zožil in konec zgodbe ni več daleč.

Tako kot je konec prenove središča makedonske prestolnice z bizarno arhitekturo. Od neoklasicističnih in baročnih gradenj, trgov s fontanami, številnih spomenikov do mostov, ki nikamor ne peljejo in ladje v reki Vardar, ki je zasidrana blizu središča mesta. Nadaljuje se le gradnja hotelov. Vse, kar se je v središču prestolnice z državnim denarjem začelo graditi pod prejšnjo vlado ubežnega Nikole Gruevskega, zdaj stoji in najbrž ne bo nikoli dokončano, čeprav so po verodostojnih podatkih v to vložili prek pol milijarde evrov. Prednjači kip Aleksandra Velikega, visok kar 28 metrov. Zelo potihem je ime vojskovodje, ki si ga lastijo tako Makedonci kot Grki, izginilo iz imena letališča in avtoceste. In prav tako hitro je bil preimenovan stadion, kjer je sinoči slovenska nogometna reprezentanca odigrala kvalifikacijsko tekmo za Euro 2020. Namesto Filipa II nosi ime Todor (Toše) Proeski. Ob njen je nogometna akademija Vardarja, 50 metrov proč pa dva nova hotela. V grški lasti.

---