Gre za dostojanstvo

Brezdomci so lenuhi, postopači, odvisniki, pijanci. Medtem ko ostali hodijo delat ali počnejo kaj koristnega, oni lagodno posedajo po klopcah, pijejo ceneno vino, žicajo in strašijo poštene državljane. A takim bi pomagali? Delat naj gredo, paraziti.

Take in podobne je pogosto slišati, ko beseda nanese na brezdomce. Robata obšankovska logika, ki predpostavlja, da so se ti ljudje preprosto nekega dne kar tako odločili, da je prav fajn živeti na ulici, pozimi zmrzovati po kleteh, brez cvenka moledovati za evro ali dva in biti neizmerno hvaležen vsakomur, ki nakloni vsaj prijazno besedo, če že ne česa materialno bolj oprijemljivega.

Gre za vprašanje dostojanstva. Ne le brezdomcev, ampak celotne družbe. Ta je tako močna kot njeni najšibkejši členi.

Resnica je seveda drugačna. Razen morda res redkih izjem si brezdomci praviloma niso iz čistega veselja izbrali te poti. Enako kot vsak posameznik so v nekem trenutku izbrali napačno odločitev, naredili napačen korak, le da tega niso uspeli, znali ali zmogli popraviti. In nato je šla spirala le navzdol. Vsak ima svojo zgodbo, v kateri pogosto odsevajo neurejene družinske ali stanovanjske razmere, revščina, nasilje, duševne težave, alkoholizem, odvisnosti. Vsak je odigral svojo vlogo, za katero nosi tudi svojo odgovornost. A ne le. In verjetno si je večina na neki točki rekla: meni se to ne more zgoditi. Pa se je ...

Vprašanje brezdomstva pri povprečnem človeku izzove bodisi prezir bodisi pomilovanje. V resnici gre za vprašanje dostojanstva. Ne le brezdomcev, ampak celotne družbe. Ta je tako močna, kot so močni njeni najšibkejši členi. In prav od tega, koliko je družba pripravljena ponuditi roko, novo priložnost tistim, ki so se, po svoji ali tuji krivdi, znašli na robu, gre ocenjevati, kakšno prihodnost si lahko obeta.

V Sloveniji, kjer je po ocenah skoraj 7000 brezdomcev, tako “vidnih” kot prikritih, ni opaziti celostne strategije na državni ravni, s katero bi se spoprijeli s problematiko, ki ima kompleksne vzroke. Gre prej za krpanje luknje tu, luknje tam, ki naj bi, tudi s pomočjo lokalnih skupnosti, ublažilo najhujše. Zavetišča in programi, ki so ponavadi kronično podhranjeni, so eden od načinov. Hvalevredni, brez dvoma. A kaj, ko bi si enkrat za spremembo postavili utopični cilj ukinitev zavetišč. Pa ne iz brezčutnosti, ampak ravno obratno, zato ker bo družba tako urejena, da ne bo več potrebe zanje?


Najbolj brano