Sonce, kovčki in duša

Na polotoku Seča se med brušenjem, klesanjem in prašenjem spet rojeva umetnost. Na bienalnem simpoziju Forma viva ustvarjajo Laura Marcos iz Argentine, Behnam Akharbin Moghanlou iz Irana in Arijel Štrukelj s Ceste pri Ajdovščini. Njihove skulpture bodo tam slovesno odkrili v soboto, 12. oktobra, ob 17. uri, zatem pa jih bodo postavili na javne površine.

Behnam Akharbin Moghanlou iz Irana v skulpturo lovi sonce. Foto: Andraž Gombač
Behnam Akharbin Moghanlou iz Irana v skulpturo lovi sonce. Foto: Andraž Gombač

SEČA > “Forma viva je že od samega začetka zgodba o uspehu,” je na srečanju z novinarji poudarila Majda Božeglav Japelj iz Obalnih galerij Piran. “Na štirih deloviščih so obdelovali različno gradivo, kar je bila svetovna posebnost: v Portorožu kamen, v Kostanjevici na Krki kot prvi na svetu les, pozneje so se simpoziju pridružili še na Ravnah na Koroškem, kjer so oblikovali jeklo, v Mariboru pa beton.”

Konec osemdesetih let je razvejana Forma viva razpadla, neprekinjeno se je obdržala le portoroška. Tradicijo od leta 1961 kazi le leto 2013, ko pa so izpeljali “pogovorni simpozij”.

Kipi na javnih krajih

V letih in desetletjih je v parku nastalo veliko skulptur, na polotoku zanje ni več prostora, zato pa lepo bogatijo čedalje več javnih površin. Obalne galerije so v sodelovanju s piransko občino tudi letos izbrale tri kraje, na katerih bodo stala dela izbranih umetnikov. Na letošnji razpis je prispelo kar 41 prijav iz Argentine, Avstrije, Azerbajdžana, Belgije, Belorusije, Bolgarije, Črne gore, Francije, Gruzije, Irana, Italije, Japonske, Kanade, Kazahstana, Kitajske, Latvije, Nemčije, Nove Zelandije, Romunije, Slovenije, Srbije, Tajvana, Turčije, Ukrajine in Velike Britanije. Žirija, ki je ocenjevala opus umetnikov, kakovost ponujene kiparske rešitve in ustreznost umestitve na eno ali več izbranih lokacij, je izbrala tri avtorje, ki so ob prihodu zavihali rokave in začeli oblikovati marmor iz Kanfanarja.

Ker je moral zgodaj odpotovati od nas, je pohitel in nalogo že opravil Behnam Akharbin Moghanlou iz Irana. Njegovo skulpturo Sunrise (Sončni vzhod), ki bo svoje mesto našla ob obmorskem sprehajališču na Fornačah, je navdihnila pesem perzijskega poeta Ferejduna Moširija (1926-2000), ključno vlogo pa bo znova in znova igralo sonce: med zahajanjem se bo za nekaj trenutkov ujelo v polkrožno odprtino.

Laura Marcos iz Argentine ustvarja skulpturo Next Destiny (Naslednja usoda). Zveni skoraj kot Next Destination (Naslednja postaja), zato ne preseneča, da bo stala blizu piranske avtobusne postaje, uglašena s potovanjem - kamnit kup kovčkov.

Z veliko izkušnjami in mojstrskim obvladovanjem klasičnih gradiv se doma in še posebej v tujini vse bolj uveljavlja najmlajši med udeleženci, Arijel Štrukelj s Ceste pri Ajdovščini. Ustvarjal je že na več kot 30 simpozijih, njegove skulpture krasijo trge, parke in pročelja stavb na štirih kontinentih. “V naši državi ni možnosti za ustvarjanje skulptur večjih dimenzij, zato tujina,” pravi kipar in pojasni, da je tokratno skulpturo razvil iz manjše, naslov Soul Impact pa je težko prevesti: “Gre za dogodke, ki zaznamujejo dušo, naj bo to menjava službe, smrt bližnjega, karkoli, kar nam spremeni življenjsko pot. Ta tematika se nekako ujema tudi z lokacijo, zelenico pri nastajajočem zdravstvenem domu v Luciji.”

Očarljiva pokrajina

Vsi trije kiparji se poznajo že s prejšnjih simpozijev, vzdušje je dobro, oba gosta iz tujine pa je povsem očarala slovenska pokrajina, zlasti Postojnska jama. S pomočjo sponzorja, potovalne agencije Maona, so jih peljali tudi na bratski simpozij v Kostanjevico, s katerim bodo izdali skupni katalog in ga predstavili na odkritju novih skulptur.

Vodja delovišča in asistent kiparskim kolegom je Miha Pečar, udeleženec simpozija leta 2015. Za spremljevalne dejavnosti, pri katerih sodelujejo predšolski in šolski otroci iz slovenske in hrvaške Istre, skrbi Ana Papež Križaj, ustvarjalce v objektiv lovi Jadran Rusjan, katalog pa oblikuje Duška Đukić.


Najbolj brano