Najboljši lovijo rok in pišejo za denar

Letos se z nominacijo za Rožančevo nagrado ponašajo esejistične knjige, ki so jih napisali Marcel Štefančič, jr., Luka Novak, Urban Vovk, Uroš Zupan in Boštjan Narat. Prvi trije so se predsinočnjim sešli na tradicionalnem pogovoru v komenski knjižnici.

Gostje  Ifigenije Simonović,   predsednice žirije za Rožančevo nagrado, so bili predvčerajšnjim v komenski knjižnici nominiranci (z leve)   
Marcel Štefančič, jr., Luka Novak in Urban Vovk; manjkala sta Uroš Zupan  in Boštjan Narat.  Foto: Andraž Gombač
Gostje Ifigenije Simonović, predsednice žirije za Rožančevo nagrado, so bili predvčerajšnjim v komenski knjižnici nominiranci (z leve) Marcel Štefančič, jr., Luka Novak in Urban Vovk; manjkala sta Uroš Zupan in Boštjan Narat.  Foto: Andraž Gombač

VOLČJI GRAD, KOMEN > Tudi letos so udeleženci kraškega srečanja popoldne najprej položili venček pod spominsko ploščo, ki v Volčjem Gradu oznanja, da je na tamkajšnji domačiji v letih 1980-1990 živel pisatelj in esejist Marjan Rožanc (1930-1990). Po njem poimenovano nagrado za najboljšo esejistično knjigo na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993.

Žirija, ki so jo poleg predsednice Ifigenije Simonović, Rožančeve nagrajenke leta 2009, sestavljali še člani Manca Košir, Mateja Komel Snoj, Marko Golja in Tomo Virk, je letos izbirala med 18 naslovi in jih izbrala pet.

Rožančev nagrajenec je Marcel Štefančič, jr.

Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani razglasili: Rožančevo nagrado v vrednosti 1000 evrov bo v soboto ob 15. uri na Trubarjevi domačiji v Rašici prejel Marcel Štefančič, jr.

Med moškimi ni ženske

V komenski enoti Kosovelove knjižnice Sežana, kjer je nominirancem prisluhnil tudi župan Erik Modic, je Ifigenija Simonović polistala po izjemno priljubljeni in že velikokrat ponatisnjeni knjigi The Dyer's Hand and other essays, ki jo je W. H. Auden izdal leta 1962. S pokojnim pesnikom soglaša, da slabih knjig ni treba napadati, prej ali slej bodo same poniknile, in da “kritik ravna najpametneje, če molči o knjigah, ki se mu zdijo slabe, po drugi strani pa se na vse kriplje zavzema za tiste, o katerih je prepričan, da so dobre, še posebej če jih bralci prezirajo, prezrejo ali podcenjujejo”.

Zato Ifigenija Simonović najraje govori o dobrih knjigah, ki jih je žirija uvrstila med nominirane. Odgovoru na opazko, da so letos nominirani le moški, se vseeno ni ognila: “Sem proti temu, da nekdo prejme nagrado, ker je bodisi ženska bodisi moški. Pomembna je knjiga. Nisem za ženske kvote za vsako ceno, a naša žirija si je vseeno prizadevala, da bi vendarle med nominiranci imeli tudi žensko, vsaj eno. Pa dovolj dobre esejistične knjige ni bilo.”

Od Cankarja do hrane

Uroš Zupan prihaja iz rudarskih Trbovelj in tudi v knjigi Ene in drugi (lepljenka), izdani pri LUD Literatura, Ifigenijo Simonović spominja na rudarja: “Koplje v svoje otroštvo, nenehno odkriva, pod katero ploščo je še glasba ali književnost, ki ga je nekoč navdušila. Razmišlja, kako je nekaj doživljal takrat in kaj mu pomeni zdaj ...”

Boštjan Narat, ki na kraško srečanje ni mogel priti, ker je s svojo skupino Katalena nastopal v ljubljanskem Cankarjevem domu, si je nominacijo prislužil z zbirko esejev Podaja v prazno, izdano pri založbi Pivec. “Filozofsko razmišlja o vsakdanjih stvareh, a tudi zapletene misli ubesedi v zelo lepem jeziku,” je zbranim v knjižnici pojasnila predsednica žirije in dodala, da so kakor Zupanovi tudi Naratovi eseji kolumne.

“Ne pozabimo, da so bili vsi dobri pisci vezani na rok oddaje. Objavljali so časopisne feljtone,” se je oglasil Marcel Štefančič, jr., ki v knjigi Ivan Cankar: eseji o največjem, izdani pri založbi UMco poroča, kako je 30 knjig pisateljevega zbranega dela zaužil na mah, kot Netflixovo serijo, od prve pesmi do zadnjega pisma. “Romani takih pisateljev so veliki prav zato, ker so nastajali v realnem času. Pisec ni bil na generalki, šlo je zares, na delu je bil adrenalin, potrebna je bila koncentracija! Tudi Cankar je pisal za denar, na kar pozabljamo. Skušal je preživeti, to je bila njegova edina obrt.”

Štefančiča jezi, da je cela rajda naših literarnih zgodovinarjev minulo stoletje prazno pisarila o prgišču Cankarjevih besedil, prezrla pa po njegovi oceni najzanimivejša, v katerih se nam kaže pisatelj, ki bi ga morali prodati tudi svetu in po njegovih pripovedih snemati filme. V svojih najboljših zapisih prekaša celo Kafko, je prepričan Štefančič.

Urban Vovk je v knjigi Kdo drug in kje drugje: eseji in razprave (2008-2018), izdani pri LUD Literatura, zbral svoje spremne besede h knjigam. Ugotavlja, da je v dobi interneta in lažje dosegljivosti biografskih podatkov v tovrstnih zapisih bralca bolje nagovarjati z osebnim pogledom na avtorja in njegov opus.

V knjigi, ki jo je najprej napisal in izdal v francoščini, za slovenske bralce pa jo še razširil, Luka Novak pod naslovom Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij (založba Totaliteta) kritično obravnava “prehransko revolucijo”. Z McDonald'som se je začel razmah množične prehrane, v “hipsterski” dobi pa se nadaljuje z bebavim spletnim objavljanjem fotografij hrane in prehranjevalnih obsesij, s to neskončno reprodukcijo pa je hrana - prosto po Walterju Benjaminu - izgubila svojo avro, “svoj temeljni kontekst, historični pomen”, ugotavlja Novak.


Najbolj brano