Otroci, ki berejo, se v življenju laže znajdejo

17. septembra, na rojstni dan Franceta Bevka, je društvo Bralna značka med prvošolce razdelilo več kot 20.000 slikanic. Letos jih med bralce vabi škrat Kuzma Svetlane Makarovič in Kostje Gatnika. Da bi čim več otrok okusilo vznemirljivost svetov, ki jih odstirajo knjige, si prizadeva tudi novi predsednik društva, tržaški pesnik Marko Kravos, ki Bralno značko vodi od marca.

TRST, SLOVENIJA > Marko Kravos je eden tistih ustvarjalcev, ki tako v svojih delih kakor v živo oznanja zaljubljenost v življenje, radost in humor pa v njem ohranjajo otroka, s katerim zmore nagovoriti tudi najmlajše.

Bralna značka bo prihodnje leto praznovala 60 let obstoja, od letos pa pri nas vrednoto branja poudarja tudi Nacionalni mesec skupnega branja, ki z geslom Berimo skupaj povezuje bralce vseh generacij.

Marko Kravos

pesnik

“Vsak na prebrano gleda iz svojega vidika - starejši se sprašujejo, kako bodo mladi preživeli, saj je ta svet tako mračen, otroci pa ne vidijo težav, vidijo samo odprta vrata.”

“Bralna značka je fantastična organizirana skrb za branje, ki je naša posebnost in nas tudi kot Slovence opredeljuje,” zatrjuje Kravos, ki kot Tržačan poudarja, da smo po njej prepoznavni tudi čez mejo. “V naši soseščini berejo manj, na drugačen način, branje ni tak ritual, tiskana beseda pa nima statusa svetinje, kot jo ima pri nas že od Trubarja, ali pa najbrž že od Brižinskih spomenikov.”

Kako pomembna je Bralna značka danes?

“Že skoraj 60 let je pomembna inštitucija za Slovence, ne le tiste znotraj meja. Predvsem povezuje - mi smo razklani po narečni, geografski, politični liniji in celo z državnimi mejami. Knjiga in skrb zanjo pa pokriva celotni etnični prostor. Knjiga je tudi dobrina, ki lahko pride kamorkoli, v najzakotnejšo vas, kjer morda nimajo več trgovine, do koder ne pride kinematografija, razstave, kjer ni muzejev, a ljudje vedo, da se lahko iz knjige napajajo s sodobno mislijo, energijo slovenskih pisateljev, ilustratorjev. Prihajam iz Trsta in morda so me v društvo povabili prav zato, ker robovi Slovenije, koža slovenskega nacionalnega prostora, bolj občutijo pomen tega, da je telo pokrito, da se drži skupaj, da je senzibilno, se odziva bodisi na božanje bodisi na grožnje današnjega sveta. Morda te zato prepoznajo kot nekoga, ki ne bo delal svoje žganjekuhe, ne bo pristavljal svojega lončka, kar je danes prisotno tudi na literarnem področju. Tega nisem nikoli toleriral.”

70

odstotkov osnovnošolcev sodeluje v Bralni znački

592.000

darilnih knjig so doslej razdelili med bralce

Bralna značka je pravzaprav nastala na obrobju, mar ne?

“Pomenljivo se mi zdi, da je pred 59 nastala v Prevaljah, kjer sta jo ustanovila Leopold Suhodolčan, ki je bil tamkaj ravnatelj, in profesor slovenščine Stanko Kotnik. Kot sem že omenil, je obrobje najprej zaznalo, da je treba tudi na tak način utelesiti potrebo, priložnost, danost slovenskega prostora. Tudi v Trstu se je v zadnjih desetletjih Bralna značka zelo razširila, saj je kar kakih 40 do 50 prireditev povezanih z njo.”

Zdaj je tu še Nacionalni mesec skupnega branja!

“V zadnjem obdobju so me fascinirali bralni stiki med otroki in starostniki v domovih, o katerih sem bral tudi zapise Tilke Jamnik. Obstajajo posebni klubi, ki to spodbujajo. Ustvarja se posebna entiteta, organizem, ki povezuje generacije. Vsak na prebrano gleda s svojega vidika - starejši se sprašujejo, kako bodo mladi preživeli v tem mračnem svetu, otroci pa ne vidijo težav, vidijo samo odprta vrata.”

Bralna značka že dolgo ni zgolj značka, droben predmet, ki so ga mladi bralci prejeli po uspešnem bralnem letu. Številke, ki pričajo o njenem dometu, so osupljive. Doslej ste med bralci razdelili že več kot pol milijona knjig. Drži, da k branju vabi 7000 mentorjev?

“Drži, 7000 mentorjev spodbuja, spleta bralne niti, stoji otrokom ob strani in se tudi z branjem napaja ob kar 140.000 bralcih. Ob vstopu v šolo najmlajše povabijo v bralno občestvo in jim v imenu Bralne značke poklonijo slikanico, ob koncu bralnega loka, devetošolci, ki so ostali zvesti branju, pa prejmejo posebno nagrado. To ni več značka, temveč posebna knjižna izdaja, zanje skrbno izbrana in posebej izdana, da bi jih še naprej napeljevala k vseživljenjskemu branju. Si pa želimo v prihodnje poslanstvo razširiti tudi na srednje šole.”

Slovenija slovi po izvrstni knjižnični mreži, a tudi imeti knjigo je lepo ...

“Seveda. In ta knjižna darila so tudi spodbuda, da si doma ustvarimo lastno knjižnico. Malce zaradi lagodnosti, malce zaradi arhitektov, ki več ne predvidevajo knjižnih omar, marsikje ni več osebnih knjižnic, kar je škoda. Kot potrebujemo prevozno sredstvo, da se nekam zapeljemo, potrebujemo knjižnice, ko smo preveč zamorjeni ali preveč veseli - ko veš, da imaš tam knjigo, ki jo boš morda že petič bral, v njej pa našel natančno tisto, kar takrat potrebuješ.”

Izziv ostaja, kako navdušiti za branje otroke. A zanimivo je, da tudi starši, ki ne berejo, prepoznavajo branje kot vrednoto. Kje začeti?

“Starši, ki ne berejo, bodo težko za branje navdušili svoje otroke. Tudi najmlajše najbolj potegne k branju, ko vidijo knjigo v hiši, da jo starši berejo ali celo branje neke knjige prepovejo ... Zame je bilo najhujše, ko so rekli: Ta knjiga še ni zate. Bogvekaj so si moji starši predstavljali, da bi bilo zame takrat pohujšljivo. (smeh) Najlepše je, če lahko otrok zvečer bere knjigo z enim od staršev. Tudi sodobna znanost potrjuje, da se tisti, ki redno berejo, za kakih 20 odstotkov bolje znajdejo v življenju. Že po sebi vidim - če nekaj časa nimam dostopa do računalnika in ne gledam televizije, me popade strast po pisanju. Vzamem svinčnik in radirko, pa si rečem - spet sem na svojih tleh.”

A po drugi strani nikoli v zgodovini še ni bilo na voljo toliko knjig, še nikoli se ni toliko izdajalo. O tem priča tudi vsakoletni knjižni sejem. Po drugi strani pa funkcionalna pismenost pada. Branje v primerjavi s sodobnimi tehnologijami zahteva od nas malce večji začetni vložek, da bi prišli do užitka.

“Precej večji. Vsaka knjiga zahteva od tebe vživljanje in tudi opredelitev: je zame primerna, jo bom prebral do konca ali ne? Pri televiziji je vse nastavljeno tako, da te zadrži pred ekranom, ker je v ozadju biznis. In marsikdaj tudi prikriti namen, da se ohranja narod na nižji stopnji osveščenosti in s tem na višji ravni obvladljivosti, da ga lahko manipuliraš, kakor zdaj opažamo ob problematiki migrantov. Knjiga ponuja možnost vživljanja, s čimer tudi sebe izčistiš. Naenkrat se ti zdi, da si del senzibilnega sveta, ki mora tudi sprejemati odločitve in se opredeljevati do problematike. Če v otroškem obdobju v knjigi nastopa tujec kakor škrat, se kasneje morda ne čutiš tako ogroženega, če vidiš nekoga, ki ima drugačno pričesko ali bolj postrani oči. Ali jé s palčkami. Vse to se ti lahko zdi zanimivo. Če pogledamo v ljudske pravljice, imamo v njih ves izbor težav današnjega sveta. Od odnosa do narave, odnosa do volka, če želite, do odnosa do prišlekov, tujcev. Tudi sam sem bil tujec - moja družina je bila pregnana na jug Italije, a tam so nas domačini sprejeli. Ves čas imam v zavesti, da se lahko meni ali mojim najbližjim še kdaj zgodi kaj takega. In če sem dedič grške kulture, mi mora biti prišlek, tujec kakor Odisej - vir nove izkušnje, pripovedovalec zgodb in, zakaj pa ne, morebiti gensko dopolnilo, ki bo mojo tako ali tako baštardno kri poživil.”

---