Nujno zatiranje glodalcev

V jesenskem obdobju se temperature znižujejo, noči postajajo vse hladnejše, v stanovanjih je topleje in tudi glodalci se prav zaradi teh okoliščin radi zatečejo v našo bližino, celo v naša domovanja.

 Foto: /
Foto: /

Njihovo prisotnost v domovih opazimo na več načinov. Včasih jih celo vidimo, ko se gibljejo po prostorih, najdemo poginjene živali, lahko pa tudi zasledimo posledice njihovega delovanja - uničene predmete, hrano in tudi iztrebke.

Posledice so lahko zelo neprijetne, saj glodalci, kar pove že njihovo ime, nenehno glodajo in grizejo domala vse v svoji okolici. To glodanje je posledica njihove biološke lastnosti, da jim zobje nepretrgoma rastejo in jih zaradi tega morajo stalno uporabljati in trošiti.

Sobivanje glodalcev s človekom je znano že iz zgodovine, na to so opozorili arheologi na podlagi različnih fosilnih ostankov. Njihov obstoj potrjujejo tudi stare poslikave in pisni dokumenti iz davnine. Dolgo je bilo v veljavi mišljenje, da so se podgane naselile v Evropo in posebej v Sredozemlje v srednjem veku. Iz zapisov Feničanov in Etruščanov, Grkov in Rimljanov pa ugotovimo, da so ti glodalci povzročali težave že njim. Tudi nekateri drugi zgodovinski zapisi rušijo nekatere teze o prihodu podgane v Evropo s križarskimi ladjami v dvanajstem stoletju.

Prav tako dolgo ni bilo znano, da prenašajo podgane nalezljive bolezni, čeprav je že zdravnik Avicenna v desetem stoletju povezal pojav množičnega pogina podgan s kasnejšim pojavom kuge pri ljudeh. Šele kasneje so drugi epidemiologi povezali prenos kuge s poginjenih in živih podgan na človeka s pomočjo podganje bolhe.

Po kasnejših izbruhih velikih epidemij kuge, ustanavljanju karantenskih postaj, lazaretov in drugih ukrepov ter po ugotovitvah, da glodalci predstavljajo glavni vir širjenja črne smrti, kot so poimenovali kugo, se je pričelo organizirano izvajanje ukrepov za njihovo zatiranje.

Od takrat dalje se organizirano izvaja deratizacije. Te se redno izvajajo tudi pri nas. Takšno načrtno zatiranje z drugim nazivom označujemo sistematska deratizacija.

Da bi lahko kakovostno in učinkovito izvajali zatiranje in uničevanje glodalcev, je nujno treba poznati biološke značilnosti, način življenja in obnašanje glodalcev. Hkrati se moramo nenehno izobraževati, da smo pri sistemski deratizaciji tudi dovolj kakovostni in so ti ukrepi tudi uspešni. Nenehno moramo iskati nove metode in načine, kako se uspešno boriti z iztrebljanjem glodalcev. Iz poznavanja njihovih lastnosti vemo, da so glodalci zelo inteligentni, se hitro učijo, prilagajajo in uspešno izkoriščajo vse človekove napake ter slabosti.

Kot smo že omenili, je zdravstveni pomen prisotnosti glodalcev v človekovi bližini izjemno velik. Poleg možnosti prenosa kuge, ki še danes ogroža človeštvo, podgane in miši lahko prenašajo še približno trideset drugih nalezljivih bolezni. Naštejmo jih le nekaj: tifus, steklina, mišja mrzlica, nalezljiva zlatenica, tuberkuloza ...

Poleg tega so glodalci dokazano možni naravni rezervoar nalezljivih bolezni, so pomemben vektor širjenja teh bolezni, prenašajo bolezni in povzročitelje na druge glodalce in živali, preko katerih se lahko okuži tudi človek.

Povzročitelje nalezljivih bolezni glodalci najpogosteje širijo z onesnaževanjem vode, prehrambenih artiklov in surovin, in to s svojim urinom, iztrebki, slino in drugimi tekočinami. Lahko to počnejo z izločkom žlez, s katerimi označujejo svoj teritorij, lahko tudi z ugrizom s slino in nesnago na zobeh. Pogost je tudi prenos preko parazitov (bolhe, stenice, komarja, klopa).

Zaradi vsega navedenega je pomembno, da zatiramo glodalce z organiziranimi akcijami, v katerih morajo sodelovati prav vsi, akcija pa mora zajeti čim širše območje. Le tako bomo lahko zagotovili določeno varnost prebivalstva in ohranili številčnost populacije glodalcev na še obvladljivi ravni. Prav to pa je za zdravje ljudi zelo pomembno.


Najbolj brano