Občutek si imel, da si pomemben!

Vedno sem bil ponosen na svojo domovino. Rdeči pasoš mi je odpiral vse meje. Veselo smo jadrali med Vzhodom in Zahodom in pri tem iskali nove oblike sobivanja - z njimi in med nami. S sliko Che Guevare nad posteljo sem seveda navdušen bral novo Kardeljevo ustavo. Končno res prava demokracija in tovarne delavcem! Vpeljali smo samoupravljanje. Kot novo zaposleni sem bil hitro vključen v uvajanje novega sistema v našo vsakdanjo prakso.

Tako smo poleg dela z dijaki tudi upravljali s šolo. Nova ustava mi je delovala zelo pravična do delavcev. Navdušeno sem jo pomagal vpeljevati v življenje šole. Ko pa sem malo preštel komisije, organe, predstavnike ... mi je zmanjkalo zaposlenih. Sestanki, zapisniki, izdelava samoupravnih aktov, spremembe, dopolnitve - oprostite, a misli kdo še kaj delat .... Malo preveč komplicirano je bilo.

In pisali smo samoupravne akte: o delovnih razmerjih, nagrajevanju, ocenjevanju kvalitete dela, stanovanjih. Si misliš: vsako leto smo razdelili tri do štiri stanovanja zaposlenim, pa še kredite za nakup ali popravilo. Res, to niso sanje! Mimogrede - krediti so bili res nekaj posebnega. V začetku si kar tenko piskal z odplačili obrokov, a modra inflacija je vse skupaj kmalu zreducirala na nivo plačila malice.

Meni je bil najbolj pri srcu pravilnik o dežurnem učencu. Na štiridesetih straneh (!) izjemen popis dela in življenja ter pravic in dolžnosti vsakodnevnega reveža, ki se je šel receptorja na vhodu šole. Priznam, da me je ta akt spravil v dvome glede učinkovitosti sistema.

Kar 40 strani dolg pravilnik o dežuranju

Meni je bil najbolj pri srcu pravilnik o dežurnem učencu. Na štiridesetih straneh (!) izjemen popis dela in življenja ter pravic in dolžnosti vsakodnevnega reveža, ki se je šel receptorja na vhodu šole. Priznam, da me je ta akt spravil v dvome glede učinkovitosti sistema. Pa vendar. Vsi smo lahko kaj povedali na zborih delavcev, vodilni je moral prepričati delavski svet za svoje odločitve, počutili smo se res del upravljalcev. Skoraj vsak zaposleni je bil v kakšnem organu ali komisiji. Vsi pa na zborih delavcev. Imel si občutek, da si pomemben! Počutil si se živ! Ne bi rad kritiziral sedanjosti, a se mi zdi, da smo to korenito in ponosno izkoreninili.

No, malo trikov se je seveda uporabljalo pri delu z množico nevajenih voditi firmo. Odločujočo besedo so imeli tajniki oziroma tajnice, tesno zlizani s poslovodnim organom (zakaj naziv ravno organ? Bah!). Bistvo je bilo in je še vedno v razporeditvi točk v dnevnem redu sestanka, zbora in podobno. Na začetek daš tako pomembne teme, kot je varčevanje s kredo, lučmi, WC papirjem. Vsi se razgovorijo. Mnenja se krešejo, obrazi razgreti, argumenti za in proti, nekateri že odpirajo okna (vročina ali sledi defenestracija?), predlogov nešteto in na koncu brez sklepa, le splošen povzetek povedanega. Po tem izčrpnem angažiranju udeležencev je že čas za bolj enostavne točke: milijonske naložbe, nova zaposlovanja, nakup opreme ... Pet minut in je vse potrjeno! Pa hitro domov kuhat ali konzumirat kosilo. Trik (si ga prepoznal?) se je uporabljal na vseh nivojih in se je ohranil do današnjih dni.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Sistem samoupravljanja nam je bil pisan na kožo

Če pomisliš, nam je bil samoupravni sistem pisan na kožo. Zastonj šolstvo, zdravstvo, počitniški domovi in še kup ugodnosti, predvsem pa egalitarnost (to ti je, ko so vsi približno na istem: saj poznaš našo posebnost, ki je vezana na sosede in krave!). V Jugi smo bili najbolj razviti, naša podjetja so po celi državi gradila, prodajala, se širila ... Prehod na kapitalizem smo slabo prestali. Trend se je obrnil. Sedaj smo podružnice podjetjem z juga! Čisti kapitalizem je za bolj prebrisane, ne za bolj pridne! A mi smo korakali proti “mali Švici”, celo z vlaki naj bi tja odšli. Korakali smo proti socializmu, pa srečnemu kapitalizmu, srednji poti, celo nebesa so nam bila dosegljiva. Ma dost' imam te hoje, a ni že čas za: sedaj in tu!?

Delegatski sistem je bila tudi lepa zamisel. Jaz bi ga kar ponovno vpeljal namesto strank. Saj bolj kot razmišljam, moj in tvoj glas in predvsem mnenje štejeta nekaj le na stopniščnem sestanku bloka. Pa še tu te preglasujejo. Iz bloka naj delegat prenese večinsko mnenje v krajevno skupnost, iz nje delegati na občinski svet in na koncu še v parlament. Če ga lomi, ga odstaviš. Saj delegati ne bodo najbolje razumeli, o čem odločajo, a če misliš, da to vedo sedanji poslanci, si pač neinformiran optimist.

Bistvo je bilo in je še vedno v razporeditvi točk v dnevnem redu sestanka, zbora in podobno. Na začetek daš tako pomembne teme, kot je varčevanje s kredo, lučmi, WC papirjem. Vsi se razgovorijo (...) Po tem izčrpnem angažiranju udeležencev je že čas za bolj enostavne točke: milijonske naložbe, nova zaposlovanja, nakup opreme ... Pet minut in je vse potrjeno!

Kaj pa odgovornost?

Vedno se odloča glede na lepe argumente nekih govorcev in predlagateljev. To so razumeli že antični Grki. Ko so se vsi moški (ženske in sužnji pač ne) v Atenah zbrali na hribčku ali trgu, da o čem odločajo (tu je rojena demokracija! - sicer okrnjena, a bolje kot nič), so pozorno poslušali govorce in se večinsko odločili za najbolj primeren predlog. A sedaj dobro pazi na to podrobnost: če se je izkazalo, da jih je predlagatelj zavedel, so zanj sledile hude posledice. Enkrat jih je eden prepričal, da so napadli Šparto, kjer so jih krepko dobili po nosu. Prvo dejanje ob vrnitvi poražene vojske je bilo obglavljenje predlagatelja. Nobena odgovornost za predloge, sklepe, dejanja - to je rak rana vseh sistemov, v katerih sem živel. Obljubljajo, da znajo voditi družbo - toda, če se izkaže, da to ni res, ni nikoli nobenih posledic. A kaj je že rekel Mlakarjev nekvalificiran kmet: “ ... sekirce nimam več ...”

NNNSP vsak dan

Še en lep spomin. Igrali smo se eno res lepo igrico. Imenovala se je Nič nas ne sme presenetiti (NNNSP). Šlo je takole: en dan v letu smo vsi prekinili običajno delo in skrbeli samo za to, kako bomo prebrodili izredne razmere. Mišljene so bile sicer kakšne vojne zadeve, a tudi večje naravne katastrofe bi prišle v poštev. Ob zvokih siren smo se organizirali v udarne skupine (saniteta, straže) in vestno čuvali samoupravne akte in zapisnike sej organov. Pa tudi kakšnega režečega se ponesrečenca smo strokovno obdelali, izvedli evakuacijo stavbe ... Vse je bilo preveč papirnato, a v bistvu kar pametna zadeva, ki bi jo lahko obudili. Se spomniš žleda? Cele pokrajine so bile odrezane od sveta. Biti pripravljen na nesreče je pametno (smart).

Po svoje pa, a imaš tudi ti občutek, da imamo sedaj NNNSP vsak dan? Postali smo tako imuni na neracionalne poteze vodstev vseh stopenj in stopnic na kadrovski lojtri, da nas tudi kakšna muha narave ne vrže iz tira.

“Dali smo skozi” zelo različne sisteme. Odporni smo na vse akrobacije vsakokratne birokracije. Vse te izkušnje lahko strnemo v nekaj našega. Samoupravljanje je bilo velik družbeni poizkus: živeti malo drugače od vzorcev iz drugih držav. Dvajset let na dvajsetih milijonih. In večini je bil všeč! Tu bi Žižek lahko v živo pokazal, kaj zna! In to v praksi, ki jo je zelo enostavno kritizirati, a izredno težko ustvarjati. Kardelj si je upal! Škoda je vsa ta dragocena znanja kar odvreči. Pobrati dobro iz vsakega obdobja, pa bomo svetilnik (ma, kaj spet!).


Najbolj brano