Čas je, da ošilim svinčnike

Svinčnike je potrebno sem in tja ošiliti. S topo špico ne moremo pisati. No, pravzaprav bi lahko, a bi teksti bili medli, bledi, nejasni. Zame je zdaj čas za šiljenje, zato se bom od vas malce poslovila.

Bilo je to zelo prijetno potovanje. Protokolarna pravila sem poskušala tkati v zgodbe, biti tu pa tam humorna, tudi cinična, veliko je bilo večbarvnih sporočil med vrsticami, med besedami. Veliko je bilo tudi vaših odzivov, še zdaj mi je žal Joška iz Dekanov, ki je dvignil marsikatero obrv, ker je bil viden osebno, moj svinčnik je pa želel opisati splošno. Te zgodbe bosta Primorske novice in založba Sanje kmalu spletla v knjigo Kažipot, za kar sem jima zelo hvaležna. Morda bo koristila tudi komu, ki mu sicer na tem področju “ni pomoči”, ker upanje res mora umreti zadnje.

Ampak eno je pravila poznati, drugo pa jih je znati vpeljati v življenje, tako da postanejo del vas. Kot si, recimo, podzavestno ne vrtate po nosu in ne jeste namesto sladice svojih nosnih miškov ali ne prdite v restavraciji ali jeste špagetov z roko, ko v tišini poslušate koncert klasične glasbe in čakate v vrsti v trgovini. Ta pravila bodo postala del vas, ko ne boste več vsi potni razmišljali: aha, zdaj moram reči hvala, zdaj prosim, zdaj se moram opravičiti, čaki, čaki, kako že naslavljam tega človeka, kako ga predstavim, na katero stran postavim gosta, kaj naj navlečem nase, da ne bom izpadel bedasto, kaj naj se pogovarjam s temintem, ali moram res vstati, ko se rokujem, kako naj začnem sestanek, kako naj ga vodim, da bo učinkovit in da ne bom krajan Butal, kako naj napišem vabilo in kdaj naj ga pošljem, kam naj dam roke, ko se fotografiram ali ko nastopam, kaj naj povem na 80-letnici moje mame ali 40-letnici mojega podjetja, kaj naj podarim moji tašči in mojim poslovnim partnerjem, kako se že pravilno izobesi zastave, ali je himna himna, ko se jo recitira …

Pravil, nobenih pravil, se ni treba vedno držati kot pijanec plota. Jemljite jih kot orodje in ne kot oviro. Brez kršenja pravil bi ženske še danes morale nositi krila, hlače bi bile rezervirane le za moške. Predvsem pa to niso najpomembnejše stvari v življenju, čeprav jih je gotovo zelo koristno poznati.

Ko brez muke poznate odgovore na ta in podobna vprašanja in odgovore nanje v praksi tudi gladko izvedete, si lahko rečete - okej, nekaj malega pa le znam. Samo s teorijo ne bo šlo, tudi če s tega področja preberete vse pametne in neumne knjige v vseh jezikih. Vaje in praksa so pomembni za vse stvari v življenju (začetniška sreča ne šteje). Talent brez trdega dela tudi ne naredi velikih umetnikov, vam bo znal povedati moj mož.

Pravil, nobenih pravil, se ni treba vedno držati kot pijanec plota. Jemljite jih kot orodje in ne kot oviro. Brez kršenja pravil bi ženske še danes morale nositi krila, hlače bi bile rezervirane le za moške. Predvsem pa to niso najpomembnejše stvari v življenju, čeprav jih je gotovo zelo koristno poznati. Protokol mi je všeč, ker ima temelje v etiki in spoštovanju. Kdor v svojem značaju nima vsaj drobtinice občutka za pravičnost, bo imel z njim velike težave.

Pravil, nobenih pravil, se ni treba vedno držati kot pijanec plota. Jemljite jih kot orodje in ne kot oviro.

A bolj pomembno od lepega vedenja in primernega videza je človečnost in čuječnost. Briga me, če nekdo kot najbolj priden učenec zna super nastopati, lepo govoriti, se primerno obleči in obnašati za mizo, pravilno napisati dopis in zapeti vse himne sveta, če je kot človek zanič. Znanje protokola je pri njem ali njej samo celofan preko gnilih jabolk.

Na svidenje, dragi bralci. Upam, da vam je moj Kažipot pokazal nekaj tudi za vas pravih poti, usmeril pogled v kotičke, ki jih do zdaj še niste videli, vas popeljal na vrhove z jasnejšim razgledom, vam razgibal in prevetril mišljenje, vam na nos postavil očala s pravo dioptrijo (včasih pa tudi sončna) in vam tu pa tam raztegnil ustnice v nasmeh. Ohranite spoštovanje in empatijo do drugih ljudi, do sebe in do planeta, na katerem gostujemo, poskrbite za svoje najbližje (pa tudi zase) in poiščite vedrino, ki jo življenje vsak dan ponuja v malih velikih stvareh, ki niso stvari, če znamo ne le gledati, ampak tudi videti in občutiti.

Zdaj pa res grem, svinčniki čakajo na šiljenje. Hvala za prebiranja in srečno!

---