Ko kavboji gredo v pozabo in udarijo “prekleti hipiji”

Veliki fetišist filmske B-produkcije Quentin Tarantino v svojem najnovejšem filmu Bilo je nekoč v Hollywoodu ne ponuja veliko multireferenčnih filmskih dialogov, hektolitrov krvi in gomile odrezanih udov, ampak ubere veliko bolj klasična pota.

V ospredju sta Rick Dalton (Leonardo DiCaprio), zvezda kavbojskih filmov iz petdesetih let s specializacijo za vloge negativcev, ki mu konec šestdesetih let grozijo pozaba in vloge v “tretjerazrednih” italijanskih špageti vesternih, ter njegov večni kaskader Cliff Booth (Brad Pitt), ki zaradi pomanjkanja vlog svojega delodajalca zanj opravlja večinoma šoferska in hišna opravila. Dalton, ki ima za soseda tedaj najbolj vroči hollywoodski par Sharon Tate in Romana Polanskega, se v Los Angelesu, ki ga je preplavila kontrakultura hipijev, ne znajde najbolje in se vse bolj vdaja alkoholu in melanholiji. Ramo, na katero se lahko vedno nasloni, najde v skromnem in stoičnem Boothu s temno preteklostjo, ki je prav tako sumničav do “prekletih hipijev”, kot jih označi v filmu, in ne razume najnovejših trendov v filmski industriji (to je čas, ko začnejo vznikati mladi, neodvisni avtorji in televizijske serije). Še posebej pa si Booth ne zna razložiti evforije okoli Brucea Leeja.

Bistvo najnovejšega Tarantinovega dela je, kako se spopasti s krizo zatona filmske zvezde.

Neprizanesljiv do Leeja, prijazen do Tateove

Prav ta del filma je sprožil največ polemik, saj je Leejeva hčerka Sharon Lee kritizirala Tarantinovo rasistično upodobitev kultne zvezde filmov o borilnih veščinah. Tarantino ga prikaže kot nekakšnega topoglavega eksóta, kar je za režiserja njegovega kova, ki zna ceniti tudi najbolj obskurne filmske doprinose, precej presenetljivo. Da bi premikastil Leeja, je bil odločno proti tudi Pitt, a Tarantino ni popustil.

Zanimivo pa je, da (še) ni bil deležen kritik svojcev zaradi svojstvene, revizionistične obdelave enega najhujših pretresov v zgodovini Hollywooda - krvavega pokola, ki ga je zagrešila hipijevska druščina, zbrana okoli nesojenega glasbenika Charlesa Mansona. V tem masakru, ki se je zgodil 9. avgusta leta 1969, so življenje izgubili visokonoseča vzhajajoča igralska zvezdnica novega Hollywooda Sharon Tate in nekaj njenih prijateljev. Polanskemu je Tarantino poslal skrivno delovno kopijo scenarija in mu zagotovil, da ne bo oskrunil ime pokojne žene. In ga ni. V upodobitvi Tateove je zaznati nekakšno idealizacijo, saj je Tarantino neobičajno zadržan, in jo oriše kot brezmadežno, dobrosrčno, talentirano igralko. Margot Robbie se je na vlogo temeljito pripravila, pomagala ji je celo Sharonina sestra Debra. Škoda je le, da je Robbiejevi Tarantino odmeril zelo malo dialogov.

Kako se na novo izumiti?

Kakorkoli, omenjena tragedija je v filmu sicer bolj v ozadju, tudi lik Charlesa Mansona Tarantino prikaže samo enkrat in ne razpihuje nepotrebne slave okoli osebe, ki jo je vodilo bolestno megalomanstvo. Bistvo najnovejšega Tarantinovega dela je namreč drugje. To je, kako se spopasti s krizo zatona filmske zvezde. DiCaprio ponovno blesti in postreže od hecnih melodramatičnih pijanskih izpadov joka do mojstrske igre v igri, ko Dalton z osemletnico snema prizor v kavbojski nadaljevanki. Z Bradom Pittom kot njegovim zvestim “podanikom” Boothom sta ustvarila izjemno kemijo in nepojmljivo je, da sta šele zdaj prvič skupaj zaigrala v glavnih vlogah v istem filmu.

V devetem filmu enega najbolj pronicljivih malikovalcev B-produkcije (če gre Tarantinu verjeti, naj bi posnel samo še en film), zelo odzvanja tudi njegova ljubezen do vesterna in še posebej do njegove italijanske različice - špageti vesterna. Če se je v Osovraženih osem igral predvsem na ravni scenarija, si je v Bilo je nekoč v Hollywoodu dal duška v režijskem poustvarjanju tega žanra. V tem oziru ni presenetljivo, da je Tarantino ta film označil za svoj najbolj oseben doslej.

---