Preplet jezikov v objemu poezije

Oči kipov treh večnih pesnikov Srečka Kosovela, Umberta Sabe in Iga Grudna, ki jih je na Pesniški poti med Poklonom in Colom upodobil umetnik Klavdij Palčič, so včeraj pozorno spremljale pisano množico, ki se je zbrala na priljubljenem pesniškem sprehodu.

COL > Primorski dnevnik

Dogodek, ki ga je Skupina-Gruppo 85 v sodelovanju z Občino Repentabor priredila že devetič, udeležence vedno prevzame s prijetnim, a vsakič drugačnim objemom. Njegovo uresničitev sta na predvčer velikega šmarna omogočila še kulturno društvo Kraški dom in Društvo slovenskih pisateljev. Navzoče je po glasbenem uvodu kitarista Glasbene matice Manuela Bona v imenu županje Tanje Kosmina najprej pozdravila repentabrska občinska odbornica za kulturo Silvana Petaros.

Za prisrčno vzdušje na kilometer dolgi sprehajalni poti, ki so jo pod Tabrom odprli leta 2011, so skrbeli “sprevodniki” Roberto Dedenaro, Marko Kravos in Vilma Purič, ki jim besed nikoli ne zmanjka. Ob slovenščini in italijanščini sta se tokrat prepletali še rezijanščina in arabščina. Tako čarobno večkulturno povezavo poezija še kako premore.

O trdoživi moči lirike

“In tam je naenkrat zeleno kot trava, a ni trava, modro je kot nebo, a ni nebo, završi v krošnjah kot veter, a ni veter,” je ob dobrohotnem Kosovelovem pogledu prisotnim zaupala pesnica Marija Kostnapfel. Njena zbirka Pesmi, za katero je prejela nagrado vstajenje, je izšla leta 2016, dve leti zatem pa še dvojezična različica. Prevodi v italijanščino so nastali izpod peresa Darje Betocchi. Udeležence pesniškega sprehoda je pesnica, ki sicer poučuje slovenščino in zgodovino na višji srednji šoli v Gorici, med drugim obogatila z razmišljanjem o razdrobljenem jeziku in trdoživi moči liričnega ustvarjanja.

Posvetilo rezijanskim ljudem

Podobna vztrajnost je v neposredni bližini Umberta Sabe in njegove nepogrešljive pipe zažarela s pesmimi Renata Quaglie. Navzoče je popeljal vse do svoje rodne Solbice in ljubljene Rezije. Svojo ljubezen do domačih dolin in jezika je že izpričal v številnih pesniških zbirkah. Potem ko so se leta 1976 v Furlaniji s silovitim potresom grozovito zatresla tla, je zvečer napisal svoje prve verze, je razložil. Pesnik je svoje stvaritve, zadnje izmed katerih bodo v kratkem izšle v reviji Sodobnost, posvetil domačim rezijanskim ljudem, ki težkim razmeram navkljub ohranjajo starodavno jezikovno in kulturno bogastvo. Nekako podobno kot zaljubljeni par, ki v njegovi pesmi Ples noče odnehati s svojim hitrim, a hkrati zahtevnim plesom.

Z arabskim pridihom

“Prisvoji si hrast nad sabo! Jesen vrši prek sanj, ladjo na pogrebu spremlja ... Dremavi listi se odpravljajo na odhod,” je s pesmijo In pustila sem te v plamenih pozvala Laure Keyrouz. Pesnica in likovna umetnica se je sicer rodila v Libanonu, vendar že štirinajst let živi v Italiji. Trenutno poučuje arabski jezik na oddelku za prevajalce in tolmače tržaške univerze, vpisuje pa tudi doktorat iz književnosti v Novi Gorici. Občinstvo je očarala z nekaterimi izbranimi odlomki zbirke Ink and Stone (Črnilo in kamen), ki je leta 2013 izšla v arabščini in angleščini.

Za prevode v slovenščino je poskrbel Marko Kravos. Ta je v navezi s svojim dobrim prijateljem Robertom Dedenarom včerajšnje snidenje začinil s prijetnim humorjem. Takega, kakršnega pač premore le pristno prijateljstvo.

---