Ste si res “zaslužili” dopust?

Ste si svoj dopust brez dvoma “zaslužili”? Ste bili dovolj mravljično pridni? Ste dovolj prepoteni garali, da mirne in zadovoljne duše odidete za teden, dva, tri ali polenarite doma? Ali sploh smete na dopust, tak brez obveznih branj službenih e-sporočil vseh vrst in odgovarjanj nanje? In brez nujnih motečih klicev o delu, ki ga morate opraviti do 2027?

Vprašanja, ki bi morala romati direktno v koš za najbolj zapackane smeti. Ne vem, kdaj smo priromali do točke, ko je za nekatere dopust nedostopen, nemogoč, neuresničljiv, nedosegljiv. Ljudje, ki niso na dopustu, ljudem na dopustih na nek prikrit in včasih podzavesten način celo zamerijo, da so na dopustu. “A tako? A na dopustu je? Aha, do kdaj pa? A celih 14 dni ga ne bo? Ooooo, eni si pa privoščijo ...,” se sliši tu pa tam. Biti “overbusy” je postal sinonim uspešnosti, tudi kadar ni. “Jaz na dopust? Ma kje pa. Imam ogromno dela, ne morem.” In če že smo na dopustu, bognedaj da lenarimo, to je šele greh za pekel.

Poznam človeka, zelo prijaznega tujca, ki ima gore in oceane denarja, ki bi si lahko privoščil pisano brezdelje in hedonizem do konca svojih dni (in vsi njegovi sinovi, vnuki in pravnuki). Nikakor ni stiskaški, je tudi dobrodelen in deli (kar žal marsikdo, ki ima, ne počne). Na oddih odide po nekaj suhih in drobnih dni na leto: februarja pet, avgusta sedem, konec decembra si jih privošči celo osem. Tudi takrat je ves čas zlepljen in zraščen z nemirnim telefonom. Vse preostale dneve se strastno in brezkompromisno posveča svojemu delu, od ponedeljka do ponedeljka, od 8. zjutraj do večera. Skoraj vsak dan ima službena kosila, večerje, včasih tudi zajtrke. Ja, ima družino, tri otroke. Ima tudi visok pritisk in utrujeno srce, kljub temu da je mojih let.

Vsi ljudje, VSI, bi si zaslužili odklop. Nekajkrat na leto. Pika. Po oddihih ljudje delajo bolje, to je dokazalo na tisoče tehtnih raziskav. In vsak delodajalec in šef (tudi v ženskih oblikah) bi moral biti pri tem veličastno radodaren. Do sodelavcev in do sebe.

Nekoč sem ga vprašala, ali si nikoli ne želi početi kaj drugega. Se umiriti. Oditi na potovanje ali samo biti kak dan doma. Odgovoril je, da si od vsega najbolj želi delati svoje delo in da ga to v življenju najbolj veseli in najbolj izpolnjuje. Nisem prepričana, če je govoril resnico, čeprav verjamem, da obstajajo ljudje, ki neznansko uživajo v svojem delu in so jim počitnice celo v breme.

Druga plat dopustniškega kovanca so ljudje, od katerih delodajalci zahtevajo telesa in duše, od ponedeljka do ponedeljka, od sedmih zjutraj do sedmih zjutraj. V suženjstvo zakleti, ki se BOJIJO vprašati, če bi smeli kak dan izostati, da ne bi zaradi predrznosti vprašanja in grešnih misli izgubili sijaj v delodajalčevem kamnitem srcu ali celo svoje službe. In od tu najprej se nit krivic in neravnovesja vleče naprej do strahu pred bolniško odsotnostjo, nosečnostjo in vseh drugih možnih strahov. Vem, vem, prekarni delavci in brezposelni bi si tak strah verjetno celo želeli, ampak nisem zdaj v tej temni temi.

Hvaležna sem, zelo, da sem si vsako leto lahko privoščila oddih. Več oddihov. Kljub zahtevnosti dela sem vedno in brez slabe vesti, ko sem pospravila pisarno in prepustila vajeti namestnici, med manj z dogodki brbotajočim časom odšla na dopust. Sodelavci so me poiskali redko, samo če je RES bilo ZELO nujno. In znali so presoditi, kaj je zelo nujno. Na vprašanja izgubljenih klicev na mobilni telefon - “A na dopustu ste? Do kdaj pa? A kar dva tedna vas ne bo?” - sem mirno odgovarjala: “Tako je, dva tedna, morda celo tri. Prosim, obrnite se na mojo namestnico, zagotovo vam bo lahko pomagala.” Kar NE pomeni, da moja namestnica ni šla na dopust; šla je prej ali kasneje. Kar tudi NE pomeni, da nisem bila profesionalna in odgovorna. Ker DA SE oboje, veste. Tudi tisti profesionalni in odgovorni lahko kdajpakdaj manjkajo in svet se takrat celo ne zruši.

Vsi ljudje, VSI, bi si zaslužili odklop. Nekajkrat na leto. Pika. Po oddihih ljudje delajo bolje, to je dokazalo na tisoče tehtnih raziskav. In vsak delodajalec in šef (tudi v ženskih oblikah) bi moral biti pri tem veličastno radodaren. Do sodelavcev in do sebe. Če vas skrbijo zaslužki, pa: naj vas manj skrbijo. Zaradi odsotnosti in počitka zaposlenih gotovo ne bodo bistveno manjši, kvečjemu obratno.

---