Za prilagodljive in vzdržljive

Francosko nogometno prvenstvo je vsaj pri nas - po zanimanju zanj - praviloma v senci italijanskih, angleških in španskih obračunov. Tudi v letošnji sezoni se trend ne bo zasukal, a bodo slovenski privrženci vendarle pozornejši na razvoj dogodkov v deželi svetovnih prvakov.

PARIZ > V sedemdesetih in predvsem osemdesetih letih je bila Francija ena od obljubljenih držav za nogometne zdomce iz nekdanje Jugoslavije. Večji ali manjši pečat so pustili tudi slovenski nogometaši. Pred osamosvojitvijo sta ponudbi iz dežele galskih petelinov tako sprejela Ajdovec Adrijan Fegic in Marko Elsner, ki sta se uveljavila v dresu Rijeke in Crvene zvezde v tedaj močni jugoslovanski ligi. Kdo ve, kako bi se razvijali njuni karieri, če bi lahko šla čez mejo še pred dopolnjenim 28. letom, kolikor je bila tedaj starostna omejitev za jugoslovanske športnike, ki so želeli v tujino.

Medtem so se nogometni (in družbeni) časi korenito spremenili. Zdaj se v tujino podajajo najstniki še preden so odigrali minuto v članskem nogometu. Zanimivo, Francijo sta izbrala za svojo prvo zdomsko postajo tudi nogometaša, ki sta zaznamovala šampionsko obdobje Gorice in tudi uspehe slovenske reprezentance v zadnjem desetletju. Valter Birsa se je k Sochauxu podal leta 2006, sezono kasneje je njegov soigralec v Franciji postal še Bojan Jokić.

10

naslovov francoskega prvaka sta osvojila St. Etienne in Marseille. PSG jih ima osem, od tega šest v zadnjih sedmih letih. Osem naslovov imata tudi Nantes in Monaco, ki je slavil v sezoni 2016/17

Birsa je sicer že lep čas na Apeninskem polotoku, kjer bo bržkone tudi sklenil igralsko pot. Se je pa v Franciji izbrusil v nogometaša evropske vrednosti. Pri Sochauxu je prebil tri leta, pri Auxerru, kjer je prvič okusil ligo prvakov, pa dve. Morda je že jeseni 2010 opozoril nase oglednike Milana, kjer je tri leta kasneje spet igral in zabijal gole v elitnem klubskem tekmovanju. Precej več držav je na svoji nogometni poti nanizal Jokić, ki je leta 2010 zapustil Francijo.

Med Elerjem in Elsnerjem

Medtem sta Auxerre in Sochaux izpadla v drugo francosko ligo, katere član je tudi Nancy. Nekdanji Fegicov klub je pred dvema letoma v svoje vrste zvabil tudi Patrika Elerja, ki je po sanjskem začetku postopoma pristal na moštvenem obrobju, bržkone tudi zaradi svoje neprilagodljivosti. Nekdanji nogometaš mirenske Adrie, ki se je medtem vrnil v znano okolje avstrijske druge lige (Lustenau), je imel med drugim težave s francoskim jezikom. Njegovo poznavanje je zaželeno. Za trenerje je tako rekoč obvezno, še posebej, če gre za manjše klube.

Gotovo je bilo obvladovanje francoščine ena od nezanemarljivih referenc, da so se pri Amiensu, ki si je v preteklih dveh sezonah izboril obstanek v prvoligaški druščini, odločili za angažiranje Luke Elsnerja. Nekdanji trener Domžal in Olimpije je v pretekli sezoni pri belgijskem drugoligašu St. Gilloisu spisal uspešno zgodbo, ki ni ostala neopažena. Luka Elsner je (nogometno) odraščal v Franciji, kjer je oče Marko branil barve Nice, kar je gotovo še ena referenčna točka v njegovem trenerskem spričevalu.

Kakorkoli, ni prav veliko slovenskih nogometnih trenerjev, ki delujejo v tujini. Še redkejši so tisti, ki so jim ponudili delo v kateri od petih nominalno najmočnejših lig v Evropi. Pred Elsnerjem je to uspelo le Bojanu Prašnikarju, ki je med letoma 2007 in 2009 vodil Energie Cottbus v bundesligi. Prašnikar se je v Nemčijo podal iz ajdovskega Primorja pri 54 letih, za sabo pa je imel ob vodenju slovenske reprezentance tudi kopico osvojenih lovorik z Olimpijo in predvsem Mariborom, ki ga je popeljal v ligo prvakov.

Berić in Krhin

Elsner ima 37 let in je več kot eno sezono vodil le Domžale, ki so se v zadnjih letih specializirale za donosne prodaje mladih nogometašev. Pred dvema letoma je tako Jan Repas prestopil v Caen, kjer pa se je po spodbudnem začetku soočil z zahtevnostjo Ligue 1. V hudi konkurenci telesno močnih posameznikov, ki povezujejo tehniko in hitrost, je težko obstati, kaj šele uspeti. Caen je medtem izpadel v drugo ligo, kjer je v uvodnih krogih 22-letni Repas čakal na svojo priložnost s klopi.

Svoj prostor pod francoskim soncem si je le s težavo izboril Robert Berić. Lep čas je veljalo, da je napadalec slovenske reprezentance na izhodnih vratih St. Etienna, s katerim pa je februarja podaljšal pogodbo do leta 2022. Kot kaže, na obojestransko zadovoljstvo. Berić je preteklo pomlad zabijal gole po tekočem traku, St. Etienne pa je za las zgrešil uvrstitev v ligo prvakov. Pri 28 letih je dosegel igralsko zrelost in bo gotovo eden od udarnih moštvenih adutov na začetku nove sezone. Precej bolj negotov je status leto starejšega reprezentančnega kolega Reneja Krhina. V drugem delu pretekle sezone je tudi zavoljo poškodb pri Nantesu igral le za pokušino.

Krhin ima veljavno pogodbo še za novo sezono, vprašanje pa je, če jo bo do konca izpolnil v Nantesu. Da bi bila zadeva še nekoliko bolj zapletena, je moral klub po nenadnem odhodu Vahida Halilhodžića poiskati novega trenerja: Nantes je sicer pretekli konec tedna pripeljal Denisa Petrića, ki je že vrsto let v Franciji, nazadnje se je mudil pri Guingampu v drugi ligi. Ljubljančanu, ki je pred leti prevzel tudi srbsko državljanstvo, bo bržkone pripadla vloga drugega vratarja.

Francoska izložba

Sicer pa je v Franciji pred začetkom prvenstva največ prahu dvigala poletna prestopna saga okrog Neymarja, ki se je bojda naveličal pariških noči in si zaželel vrnitve v Barcelono. Milijoni pri Paris Saint-Germainu, kjer je katarske šejke v zadnjih dveh poletnih tržnicah obrzdal finančni fair play, sicer niso težava, ubranitev domačega naslova prav tako ni vprašljiva. Bo pa moral trener Thomas Tuchel gotovo narediti vsaj kakšen korak naprej v ligi prvakov, kjer je PSG v zadnjih treh sezonah obstal v osmini finala.

Izzivalci? Lani je bil s 16 točkami zaostanka najbližji Lille, ki pa je poleti unovčil sezono nad pričakovanji. Za napadalca Nicolasa Pepeja (Arsenal, 80) in Rafaela Leaa (Milan, 30) je klub, kjer je med letoma 2005 in 2007 viden pečat pustil Mile Ačimović, skupno iztržil 110 milijonov evrov. Velike posle je sklepal tudi tretji francoski predstavnik v ligi prvakov Lyon. Za zveznega igralca Tanguya Ndombeleja (Tottenham) in levega bočnega branilca Ferlanda Mendyja (Real Madrid) je v klubsko blagajno kapnilo 123 milijonov evrov.

Tudi sicer je Francija lepo izložbeno okno za premožne angleške, španske in nemške klube. V donosnih prodajah se je v zadnjih letih izuril Monaco, ki pa ima za sabo slabo sezono, v kateri se je komaj otresel izpada. Tudi zato se je že vrnil k preverjenemu trenerju Leonardu Jardimu. Zanimivo pa bo videti, kaj bo pri Marseillu opravil povratnik v evropski nogomet Andre Villas Boas.

---