Čebelam se pusti pikati

Čebelo prime za krila in jo približa svoji nogi, da bi živalca zapičila vanjo želo. Kaj bi namreč govorila tja v en dan. Andreja Smrdelj kar praktično pokaže, kako si pomagati s čebeljim pikom pri raznih zdravstvenih težavah. V sebi nosi še veliko več znanja o čebelah in čebelarstvu, saj sodi v že peto generacijo čebelarjev v družini. Znanje pa vneto prenaša na mlajše rodove - ne le doma, pač pa tudi v dekanski osnovni šoli.

Andreja Smrdelj ni le čebelarka, za kar je pridobila poklic. Na OŠ Dekani uči fiziko in tehniko ter izbirni predmet čebelarstvo, poleg tega vodi še krožka čebelarstvo in klekljanje. Energična učiteljica, ljubiteljica narave, očitno zna čebele približati otrokom, o čemer priča zanimanje zanje. Na šoli z manj kot 300 učenci jih je vsako leto približno 40 v čebelarskem krožku in pri izbirnem predmetu. “Otroke pritegnejo živali, tudi če bi bile kače,” je prepričana sogovornica.

Med kokošmi in čebelami je razlika

Za njuna izbirni predmet in krožek se odločajo večinoma začetniki, ki še niso imeli opravka s čebelami. “To ljubezen po šoli odnesejo domov. Nekateri so zdaj že polnoletni in vzrejajo svoje čebele. Seveda za to potrebujejo še veliko več znanja, kot ga lahko dobijo v šoli. Pri čebelah ni tako kot pri kokoših, ki jim daš jesti in dobiš jajčka. Zmeraj je nekaj novega, celo življenje se učiš,” pojasni. Znanje o čebelah iz šole, doda, lahko mladostniki uporabijo takoj, lahko pa tudi kasneje, ko bodo odrasli ali šele v pokoju.

“Pri čebelah ni tako kot pri kokoših, ki jim daš jesti in dobiš jajčka. Zmeraj je nekaj novega, celo življenje se učiš.”

V šoli imajo dva čebelnjaka, pridelani med uporabijo za poslovna darila. Letos je zaradi muhastega vremena bila slaba sezona in nimajo novega medu, lani so ga iztočili približno 20 kilogramov. Dobro obiskanost čebelarskih dejavnosti gre bržkone pripisati tudi dejstvu, da Andreja Smrdelj rada dela z otroki. Z njimi se rada šali, vendar ob pravem času - med poukom zahteva tišino v razredu. Občasno jim pripravi kakšno presenečenje. Kot na primer tedaj, ko je dekletom, ki so prišla zelo zgodaj v šolo, skuhala kavo.

Pri hiši ima najstarejše naseljene panje v Sloveniji

Andreja Smrdelj sodi v peto generacijo čebelarjev v družini. Kot pravi, je njen pra pra ded Anton Smrdelj čebelaril v kranjičih, panjih z nepremičnim satovjem. Njegov sin Miha Smrdelj je bil mizar, izdelal je okna za Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice, izumitelja in čebelarja, ki je skonstruiral tako imenovani AŽ-panj. Enega je za model odkupil Miha in jih v letih 1911 do 1913 izdelal 36, od katerih jih ima Andreja Smrdelj še dvanajst. “Tisti iz leta 1911 veljajo za najstarejše naseljene panje v Sloveniji,” je ponosna.

Že kot otrok je spremljala očeta pri delu s čebelami. “Namesto žvečilnih gumijev so nam dali čikat satovje in to je bila bomba,” se spominja. Oče je ni silil, da bi postala čebelarka, zagotovo pa si je to želel. “Ko je zbolel, sem razmišljala, da bi prevzela to dejavnost. Prebrala sem ogromno literature in pri vsakem kosilu doma je bila debata o čebelah.” Resneje je začela delati s čebelami leta 2007, po smrti sina, starega komaj nekaj dni. “Čebelarstvo je bila zame terapija. Oče mi je naredil prenosno enoto s petimi panji in sem zagrabila.”

Ne umre jim niti ena čebela

Andreja Smrdelj se ukvarja z ekološkim čebelarjenjem. Ima 21 gospodarnih družin in nekaj rezervnih. Prvih nekaj let so imeli težave, ker jim ni nihče vedel povedati, kaj narediti, da bodo čebele preživele zimo. “Prebrala in preštudirala sem ogromno literature in spoznala številne prakse po svetu, tako da nam zadnja tri ali štiri leta zaradi bolezni ni umrla niti ena čebela,” je zadovoljna.

Prava sezona čebelarjenja se zanjo začne konec marca in zaključi konec avgusta. Doma najprej pridelajo cvetlični, sadni med, nato akacijev, pa lipov. Nekaj malega tudi kostanjevega in sivkinega. Če imajo srečo, ujamejo še gozdno medenje. “Povzročajo ga uši in kaparji, pri nas na hrastih. Gre za sladke kapljice, ki jih denimo vidimo na avtomobilskem steklu, ko parkiramo pod drevesom. Nastane tako, da uš srka drevesni sok in izloča sladko snov, ki ji pravimo mana. Iz tega čebele naredijo gozdni med,” nas pouči. Čebele konec maja peljejo na pašo na Pivško. Tam ujamejo še cvetenje akacije, sicer pa je veliko lipe in kostanja, morda jih peljejo še v gozd, v Javornike, na hojevo pašo.

S čebelarstvom je okužila tudi moža. “Še sreča, kajti bodri me, ko me v hudi poletni vročini, ko moram nase navleči vso čebelarsko opremo, včasih popade želja, da bi imela manj panjev in manj čebel, da bi delala samo za gušt.” Pa tudi s starimi panji je teže delati. “Ne da se odstraniti matične rešetke, da bi vstavili prašilček, panji puščajo in čebele gredo skozi, nimajo pitalnikov, vedno znova jih je treba popravljati,” našteje. “In popravljam jih jaz, mož ni tehnični tip, je računalničar,” doda v smehu. Čeprav je brat mizar, je za to kupila svojo krožno žago. Tudi sicer je zelo spretna z rokami, z veseljem kaj popravi na hiši ali zgradi okoli hiše v Bošamarinu, kjer živi. “Končala sem srednjo strojno šolo in strojno fakulteto. Je težka, a ti da širok spekter znanja,” ugotavlja.

Zdravilni piki čebel

Andreja Smrdelj je apiterapevtka, tako da zna uporabiti čebelje izdelke v različne namene. Pa tudi čebelje pike. “Pike naj bi uporabljali le zdravniki, ker sežejo pod kožo. Zato jih prakticiram le na sebi in svojih domačih. Čebelji pik deluje protibolečinsko in protivnetno, najbolj pri vnetjih živcev, pri krčnih žilah, zelo dobro se obnese pri multipli sklerozi, saj obnavlja mielinsko ovojnico, ki obdaja živčna vlakna,” naniza. Ob tem čebelo prime za krila in jo približa svoji nogi, da bi zabodla želo v kožo.

Čebela načeloma pri tem umre, a z nekaj spretnosti je mogoče želo pravočasno izvleči iz kože, da se to ne zgodi, pojasni. “Tako ali tako je čebelje življenje kratko. Štiri tedne so v panju in dva zunaj na paši. Če ujameš tako, ki je zunaj, veš, da pred njo ni več veliko dni in jo uporabiš. Sicer bo strup odnesla s sabo v nebesa. Naredi pa lahko veliko dobrega,” razmišlja Andreja Smrdelj.

Tako kot sama naredi veliko dobrega s tem, da svoje znanje predaja naprej in vzgaja šesto generacijo čebelarjev - 14-letna hči Ela namreč že skrbi za svoje panje. V začetku julija je na Slovaškem skupaj s še dvema sovrstnikoma na srečanju in tekmovanju mladih čebelarjev z vsega sveta zelo uspešno branila barve Slovenije.


Najbolj brano