Predsednica, ki je slabo opravila nalogo
Obstajajo samo tri možnosti: ali je predsednica povedala prehitro, govorila naivno ali pa je poslušalec vsebino zaupnega pogovora enostavno slabo razumel. V ponedeljek, 29. julija 2019, se je začel skrbno načrtovani obisk predsednice Hrvaške v Izraelu. Največkrat so tovrstna državniška srečanja organizirana tako, da se najprej sestaneta državni delegaciji, sledi zaupen in zaprt pogovor gosta in gostitelja, zatem pa še vljudnostni sprejemi v vladnem kabinetu in parlamentu.
Vsebinsko je najzanimivejši prav tisti del obiska, o katerem javno ni mogoče izvedeti skoraj ničesar, tako imenovani pogovor na štiri oči. Tako je bilo tudi v ponedeljek, ko se je začel - vsaj tako je bila predsednica prepričana - zaupni del sestanka Kolinde Grabar Kitarović in izraelskega predsednika Reuvena Rivlina. Predsednica je imela tokrat izvrstno priložnost presenetiti, saj je imela v rokah temo, povsem drugačno od pričakovanih, a obenem tako človeško občutljivo, otožno in žalostno. Temo, ki bi bila tudi svojevrsten političen odgovor na zapletene in zavračajoče odnose Izraela do Hrvaške v devetdesetih letih.
Hrvaška schengenski uspeh nujno potrebuje. Pa ne zaradi evropske varnosti. Najprej za dvig padajočih trendov priljubljenosti vladajoče stranke, predsednika vlade in predsednice države. In nato, to je ključno, zaradi svojih nerešenih mejnih vprašanj s Srbijo, z Bosno in Hercegovino ter posledično s Črno goro.
Predsednica bi lahko zaupen pogovor začela z darilom - na letošnjem festivalu v Pulju nagrajenim filmom o pogumu Diane Budisavljević, ki je iz hrvaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac uspela rešiti več tisoč otrok, ki so bili obsojeni na umiranje samo zato, ker je bila njihova vera drugačna, in še bolj zato, ker so bili Srbi. In ker so se njihovi starši iz Kozare in ostalih srbskih vasi leta 1941 uprli ustaškemu režimu NDH. Prav to je bila namreč vsebina izraelskega diplomatskega zavračanja hrvaških oblasti po osamosvojitvi.
Prvi predsednik Franjo Tuđman je namreč relativiziral zločine v taborišču Jasenovac in tudi ustaške državne uredbe - prve so sprejeli konec aprila 1941 -, ki so Jude, Srbe, politične nasprotnike in Rome določili kot nižjo raso in omogočili njihov pregon in uničenje. Zato tudi Tuđmanov predlog, da bi v Jasenovcu postavili skupen spomenik ustašem in partizanom, in nato še nenavadna izjava, da je ponosen, ker njegova žena ni ne Srbkinja ne Judinja.
Hrvaška je podpisala prve sporazume z Izraelom šele leta 1998 in osem let kasneje dosegla dogovor o odprtju izraelskega veleposlaništva v Zagrebu. Pomembno vlogo v občutljivi operaciji otoplitve odnosov sta imela hrvaška ministra Davor Štern in Dragan Primorac. Prvi je v Izraelu odraščal, drugi je imel odlične odnose s predsednikom Arielom Sharonom. Kasneje je predsednica Grabar Kitarovićeva odprla tudi prostor vojaško-varnostnemu sodelovanju ter zagovarjala nakup rabljenih izraelskih vojaških letal F-16, ki so ga ameriške oblasti kasneje blokirale. Prav zaradi te občutljive zgodovine medsebojnih odnosov je tudi zelo verjetno, da se je predsednica na tokratni tridnevni obisk Izraela zelo skrbno pripravljala. Pa očitno tistega najbolj občutljivega dela in zaupnega pogovora z predsednikom Rivlinom ni začela s pretresljivo pripovedjo o Diani Obexer - Budisavljević.
Povsem nenavadno in v tudi v nasprotju z obstoječo diplomatsko prakso pa se je, samo nekaj ur po končanem zaupnem pogovoru, pojavil v časniku Jerusalem Post povzetek povedanega. Očitno je nekdo ocenil, da je dobro, da zaupno postane javno. Sledil je buren političen odziv v Sarajevu. Prvi je proti predsedničinim ocenam protestiral predsedujoči predsedstvu BiH, hrvaški član predsedstva Željko Komšić. In nato je po dnevu tišine, v sredo, sledilo čudenje Grabar Kitarovićeve in njeno zanikanje navedenega ter kasneje sporočilo izraelske novinarke, da morda vse zapisano res ni točno, da pa vseeno bistveno ne spreminja glavnega predsedničinega sporočila.
Grabar Kitarovićeva naj bi izraelskemu predsedniku zelo zaupno povedala, da je BiH nestabilna, da gre za državo, ki so jo v določenem smislu prevzeli ljudje, povezani z Iranom in terorističnimi organizacijami, ter da je država pod kontrolo militantnega islama. O čem in kako je predsednica zares govorila, dejansko ve samo nekaj ljudi. Zato moramo namen njenega načrtovanega sporočila izraelskemu predsedniku iskati posredno.
Najprej lahko povsem izključimo možnost, da bi si vsebino povedanega v časniku Jerusalem Post enostavno izmislili. Vemo, da je predsednica porabila veliko preveč časa za prvi odziv ter zanikanje, in prav tako vemo, da so gostitelji ostali tiho. Obenem ni prav racionalnega razloga, da bi hrvaška predsednica na obisku v Izraelu tako neposredno, brez vsaj malo diplomatske spretnosti in uglajenosti obtoževala sosednjo državo. Razen če je narobe razumela navodila.
Tik pred njenim odhodom v Izrael je eden izmed zagrebških dnevnih časopisov objavil zanimivo vest. Da so iz Evropske komisije v Bruslju prejeli novico o tem, da je Hrvaška uspešno izpolnila vse tehnične pogoje za članstvo v sistemu schengen in da bo komisija to tudi uradno potrdila v prvi polovici septembra. Vesti je bilo dodano še sporočilo, da obstaja nevarnost, da bi Slovenija tudi tokrat, zaradi bilateralnih razlogov, blokirala Hrvaško. Vest je imela vsaj tri težave. Prvo, formalno, da Evropska komisija trenutno opravlja zgolj tekoče in dnevno operativne naloge. Drugo, vsebinsko, da imata tako Bolgarija kot Romunija vse tehnične certifikate o izpolnjevanju schengenskih kriterijev že nekaj let, pa nič ne kaže na njuno skorajšnje članstvo v tem območju. In tretjo, da se je z objavo takšne vesti začelo določanje novega nasprotnika hrvaških uspehov.
Pa vendar objavljena vest ni bila naključna. Brati jo je treba kot napoved začetka nove diplomatske akcije, vodene iz vladnega kabineta v Zagrebu, o pomenu takojšnjega sprejetja Hrvaške v schengensko območje. Tudi ali predvsem zaradi nevarnosti, povezanih s političnimi in varnostnimi razmerami v BiH. V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi verjetno navodilo predsednici države, naj na obisku pri vplivnem izraelskem kolegu oriše stanje v BiH in poudarja pomen hrvaške obrambe pred širitvijo islamskih ekstremistov in nujnost takojšnjega hrvaškega vstopa v schengenski režim. A je, kot lahko predvidevamo po objavljenem, predsednica nalogo opravila preveč dobesedno.
Hrvaška schengenski uspeh nujno potrebuje. Pa ne zaradi evropske varnosti. Najprej za dvig padajočih trendov priljubljenosti vladajoče stranke, predsednika vlade in predsednice države. In nato, to je ključno, zaradi svojih nerešenih mejnih vprašanj s Srbijo, z BiH ter posledično s Črno goro. Hrvaška mora pred vstopom v schengen določiti svoje zunanje državne meje. Če bi ji podvig uspel brez tega, potem so za uradni Zagreb državne meje s sosednjimi državami vnaprej določene. Po volji in željah Hrvaške.