Franco Dugo in Mateja Benedetti na Milanesiani v podporo Go25!

Ko govorimo o odnosu med človekom in naravo, se neizbežno v misli prikrade upanje. Upanje je tudi letošnja vodilna nit enega največjih italijanskih umetniških festivalov La Milanesiana, kjer so se odločili podpreti skupno kandidaturo Gorice in Nove Gorice za prestolnico kulture leta 2025 - gostili so razstavo slikarja Franca Duge in eko-modne oblikovalke Mateje Benedetti.

MILAN, NOVA GORICA > Na prvi pogled morda nimata veliko skupnega: Franco Dugo, slikar iz Gorice, je predstavil svoje pokrajine, Mateja Benedetti, uveljavljena modna oblikovalka, ki vse več pozornosti namenja ekologiji, saj svoja oblačila kroji iz tkanin, ki so bodisi ekološko certificirana bodisi sestavljena iz najrazličnejših ponovno uporabljenih odpadnih materialov. A kakor pravi Neda Rusjan Bric, ki je v Milanu z delegacijo predstavljala novogoriški del kandidature, oba raziskujeta odnos med človekom in naravo. Naravo, ki so si jo v Gorici izbrali za temo milanske razstave: “Je središčna tema današnjega trenutka in je zelo pomembna tudi za našo kandidaturo in predvsem za našo prihodnost, ki je brez narave ne bomo imeli.”

Ukrojeno upanje

Mateja Benedetti, Koprčanka, ki živi in ustvarja v Ljubljani, je svojo novo kolekcijo pred nekaj dnevi predstavila na tednu mode v španski Costa Bravi. Čeprav je člen industrije, ki velja za eno najbolj ekološko spornih, je ustvarjalka predvsem človek upanja. Poudarja, da upanje ni samoumevno, treba ga je negovati: “Modna industrija je tretja najoporečnejša panoga, ki predvsem onesnažuje vodo, zemljo in zrak, naše najdragocenejše vire življenja. S svojim delom prepletam modo s trajnostjo in umetnostjo. Visokomodna obleka je prvi primer na svetu, narejen iz rastlinskega usnja, predelanega iz odpadkov jabolk prehrambene industrije italijanskega podjetja. Danes je narava luksuz. Očuvajmo jo.”

Claudio Magris

pisatelj

“Vsi totalitarizmi, eksplicitni in grobi ali mehki in prikriti, se razglašajo za dokončne, za zadnjo, najvišjo stopnjo zgodovine. Tretji rajh je bil skromnejši: pričakoval je, da bo trajal tisočletje. Vzdržal je dvanajst let, manj kot moj stari obtolčeni avto.”

Številke festivala La Milanesiana, ki povezuje paleto umetniških izrazov in znanost, denimo ekonomijo, pravo ali filozofijo, so osupljive. V dvajsetih letih je med drugim gostil imena, kot so Salman Rushdie, Hanif Kureishi, Charles Aznavour, Alejandro Jodorowsky ali Orhan Pamuk, ne manjkata niti Boris Pahor in Slavoj Žižek. Na letošnjem, ki ga bodo sklenili 31. julija, so kar tri dogodke namenili skupni kandidaturi Gorice in Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture, poimenovano Go! 2025.

Premoščanje zidov

Umetniška vodja festivala Elisabetta Sgarbi se je s kandidaturo seznanila februarja, ko je v Gorici predstavljala svoj film Imena gospoda Sulčiča. Kmalu se je odločila, da kandidaturo podpre tudi Festival La Milanesiana. Ta je doslej podpiral kandidaturo italijanske Matere, ki je naziv pridobila letos. “Kandidatura Nove Gorice in Gorice je nekaj posebnega, ker je čezmejna ter vključuje Italijo in Slovenijo, deželo, ki mi je zelo pri srcu. Pomembno je, da ta projekt premošča zid. Morda meja med Novo Gorico in Gorico ni bila kot Berlinski zid, a še vedno je bila zid, ki je padel pred natanko 15 leti. Kot slišimo v teh dneh, bi si nekateri želeli, da se ta meja ponovno vzpostavi. Naša odločna podpora projektu torej morda prihaja ravno ob pravem trenutku,” poudarja Elisabetta Sgarbi, ki je bila kot založnica leta 2016 tudi časna gostja knjižnega sejma v Ljubljani.

Goriški slikar Franco Dugo je med drugim pred leti pozornost javnosti pritegnil s poklonom slike Pilonovi galeriji, na kateri je upodobil Vena Pilona in Lojzeta Spazzapana kot boksarja. V Milanu je opozoril, da je skupna, boleča zgodovina obeh mest v preteklosti povzročala veliko težav skupnostima in aktualni govor o “ fizičnih preprekah” je zaskrbljujoč. Zato je kandidatura ključna: “S tem izkazujeta vrednost kulturne in jezikovne kompleksnosti našega, obmejnega teritorija, če je meja odprta. Umetniki so imeli na Goriškem tudi v preteklih desetletjih bistveno vlogo pri odpiranju meje in spodbujanju sodelovanja. Že v 70-ih letih smo oblikovali skupine italijanskih in slovenskih umetnikov ter skupaj prirejali razstave v obeh državah.”

“Upanje se projicira na prihodnost, da bi se človek spravil z zgodovino in z naravo, torej s polnostjo svojih sposobnosti in zmožnosti,” je na odprtju razstave v Milanu dejal pisatelj Claudio Magris, ki je prav tako podprl skupno goriško kandidaturo. “Naš čas tako močno, kot še nikoli v zgodovini zanika upanje, torej potrebo po spremembah in možnost, da te spremembe uresničimo. Trenutni sistem se na globalni ravni ne razglaša le za najboljšega, ampak za zadnji ekonomski sistem na planetu, ki mu je usojeno, da bo obstal za vedno. Vsi totalitarizmi, eksplicitni in grobi ali mehki in prikriti, se razglašajo za dokončne, za zadnjo, najvišjo stopnjo zgodovine. Tretji rajh je bil skromnejši: pričakoval je, da bo trajal tisočletje. Vzdržal je dvanajst let, manj kot moj stari obtolčeni avto. Upajmo na najboljše.”  

---