Skrivnost nenavadnega sestanka v Sarajevu

Vse bi bilo podobno enolično, kot vsakič ko se sestanejo in govorijo o rutinskih državnih vprašanjih. A je bilo v torek, 16. julija, precej drugače. Milorad Dodik, Željko Komšić in Šefik Džaferović, člani predsedstva republike Bosne in Hercegovine, so na dnevni red svojega rednega sestanka uvrstili tudi vprašanje morske meje z republiko Hrvaško in z njo povezane gradnje velikega mostu na otok Pelješac.

To niti ne bi bila pomembna vest, saj se ni zgodilo prvič. Pozivov in zahtev po ureditvi mejnega vprašanja na morju, ki so jih pošiljali iz Sarajeva v Zagreb, je veliko in se skozi leta bolj ali manj ponavljajo. Odgovorov iz Zagreba je manj, predvsem pa so bolj skopi in večinoma opremljeni z obljubami, da hrvaška država išče rešitve.

Eno izmed večjih gradbenih podjetij iz Republike Srbske je dobilo dober del posla, vezanega na gradnjo pristopnih cest do novega pelješkega mostu.

Vsebina odgovorov je odvisna od okoliščin. Ko je hrvaška vlada začela lobirati za zajetna sredstva iz evropskih fondov za gradnjo mostu, s katerim bo povezala kopno in otok Pelješac, so bila njihova pisma v Sarajevo nadvse obetavna in polna obljub, kasneje so se zopet zavili v molk. Zato tudi torkova aktualizacija vprašanja meje na morju ni bila novost. Predlagani sklep je bil znan, saj je ponovil obrazec pozivov Hrvaški, da je potrebno uveljaviti že dosežen, podpisan in v parlamentu BiH tudi ratificiran sporazum o določitvi državne meje na morju. Novost je bila v dodatku, da bodo v primeru ponovnega zagrebškega državnega molka začeli uraden postopek, najprej mediacije in nato, če ta ne bo uspešna, postopek pred ustreznim mednarodnim sodiščem z zahtevo za ustavitev gradbenih del na pelješkem mostu. Predlog sklepa ni bil sprejet soglasno. Proti je glasoval član predsedstva Milorad Dodik in uveljavil princip mehanizma zaščite vitalnega nacionalnega interesa republike Srbske v BiH. Njegovo zahtevo je včeraj z absolutno večino potrdil tudi parlament v Banja Luki.

Srbski član predsedstva Dodik je zaščitil hrvaški državni vrh neprijetne in verjetno tudi izgubljene procedure pred mednarodnimi sodišči. Njegovo pojasnilo je bilo, da bi s tako oblikovano zahtevo poslabšali odnose z Hrvaško ter obenem tudi ogrozili izvedbo gradnje drugega mostu, mostu med državama na Savi, ob avtocesti Banja Luka - Gradiška, ki ga skupaj financirata obe državi.

Dodikove razlage ne gre spregledati, saj je pomembna za razumevanje celotnega zapleta in tudi pojasnjuje, zakaj srbski član predsedstva BiH ne brani interesov države, ki jo predstavlja, temveč zagovarja hrvaško državno politiko. Uradni Zagreb in še posebej predsednik vlade Andrej Plenković, sta na zadnjih volitvah v sosednji državi izrazito, neprikrito in aktivno podpirala Komšićevega tekmeca za mesto člana predsedstva BiH. Pa vendar je zmagal Komšić. Tudi zaradi napačne in v Evropi skoraj težko prepoznavne prakse neposrednega vpletanja državnega vodstva ene države na izide volitev v drugi državi. Dodik je postal pomemben, saj je imel odlične povezave s Plenkovićevim volilnim favoritom. Drugi del Dodikovega glasovanja proti sklepu predsedstva bi lahko bil povezan z morebitno ogroženostjo gradnje mostu na Savi pri mestu Gradiška. Pred štirimi leti, 22. julija 2015, je takratni hrvaški minister za promet Siniša Hajdaš Dončić, v posebnem pismu zagrozil oblastem v BiH, da bodo morali poiskati, če bodo še naprej odpirali vprašanje morske meje in z njo povezane gradnje mostu na Pelješac, prometne povezave z zahodno Evropo prek Srbije in Madžarske, saj bo Hrvaška blokirala gradnjo meddržavnih mostov prek Save in vse povezave BiH na hrvaške prometne koridorje. Ta uradna grožnja ni bila nikoli umaknjena. Tretji sklop, ki pojasnjuje Dodikovo glasovanje, je veliko bolj pragmatičen. Eno izmed večjih gradbenih podjetij iz Republike Srbske je dobilo dober del posla, vezanega na gradnjo pristopnih cest do novega pelješkega mostu.

Je pa bilo tokratno Dodikovo glasovanje očitnejše, saj je bilo v popolnem nasprotju s pismom, ki ga je član njegove stranke in tudi član predsedstva BiH Nebojša Radmanović poslal 27. aprila 2009 hrvaškemu predsedniku Stjepanu Mesiću. V imenu predsedstva BiH ga je prosil, naj državi pred začetkom napovedane hrvaške gradnje pelješkega mostu določita mejo na morju, da bi skupaj ugotovili, ali bo načrtovani most tekel prek teritorialnih voda BiH in ali so zavarovane vse pravice BiH do neoviranega pristopa na odprto morje. Pozval ga je, naj Hrvaška tudi v svojem parlamentu ratificira sporazum o meji, ki sta ga julija 1999 svečano podpisala predsednik Hrvaške Franjo Tuđman in predsednik BiH Alija Izetbegović.

Vsakršna obuditev spomina na podpisane dokumente o morski meji je za hrvaško državno politiko enaka groznim sanjam. Podpisanih sporazumov ne razumejo kot zavezujočih aktov in državnih odločitev, temveč bolj kot dnevno potrebne dokumente, ki naslednji dan preprosto ne veljajo več. Podobno je s sporazumom o mejnih vprašanjih, ki sta ga podpisala in opremila z 88 skrbno pripravljenimi zemljevidi Tuđman in Izetbegović. Ta sporazum je rešil vsa vprašanja. Morsko mejo med obema državama je označil po črti sredine Malostonskega zaliva, določil je izhod in povezavo bosansko hercegovskega in odprtega morja, ugodne pogoje uporabe in 99-letni najem luke Ploče države BiH ter prometni koridor skozi zaledje Neuma za potrebe povezav Republike Hrvaške. Sporazum, ki ga je podpisal predsednik, ki imel nesporno državniško avtoriteto, je Hrvaška izkoristila v za sebe zanimivem delu in se ga nato leta 2006 enostavno odpovedala. Ob začetkih pogajanj za evropsko financiranje pelješkega mostu so morali svojo odpoved malce omiliti. Julija 2012 se je ministrica za zunanje zadeve Vesna Pusić sestala v Motovunu z bosansko hercegovskim zunanjim ministrom, Zlatkom Lagumdžijo. Skupno sporočilo, ki sta ga pošiljala predvsem v Sarajevo in v Bruselj, je bilo, da bo hrvaška vlada sporazum o meji poslala v parlamentarno proceduro in ga tako tudi dokončno potrdila ter sprejela v svoj pravni red. Septembra istega leta je Pusićeva, tokrat predvsem za hrvaško javnost, dodala, da parlamentarna ratifikacija sporazuma Tuđman-Izetbegović sicer ni neposreden pogoj za začetek gradnje pelješkega mostu in evropski denar, da pa vendar ostaja pogoj, da mora biti most vsaj 500 metrov oddaljen od mejne črte, da je zato treba morsko mejo med državama tudi določiti in bo sporazum o meji ratificiran oktobra 2012. In se ponovno ni zgodilo nič.

Čeprav je bila ponavljajoča, je bila torkova seja predsedstva BiH vsaj v eni točki drugačna. V sklepih je navedeno vprašanje oziroma trditev, da je Hrvaška ob prošnji za dodelitev evropskih sredstev za gradnjo mostu na Pelješac, poslala evropski komisiji tudi sporazum Tuđman-Izetbegović kot dokaz, da je morska meja med državama določena. Očitno se bo spor med državama sedaj šele prav začel.


Najbolj brano