Tekoče zlato in rdeča zvezda

Do leta 2050, napovedujejo nekatere organizacije, naj bi bilo na svetu od 200 do 250 milijonov okoljskih beguncev, ki bodo zapuščali domove tudi zaradi katastrofalnih suš. Slovenija nima ne nafte ne premoga ne naravnih bogastev, pomembnih za sodobne digitalne tehnologije. Ima pa dobro, svežo vodo, ki ji bo cena rasla hitreje kot zemeljskemu plinu in siliciju. Smo edina država EU, ki je pravico do pitne vode zapisala v svoj temeljni pravni akt. Kako bomo ravnali v naslednjih desetletjih?

Od novembra 2016 ima Ustava Republike Slovenije 70a člen, ki določa: “Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država /.../ neposredno in neprofitno.”

Z vključitvijo pitne vode v temeljni pravni akt države je Slovenija vendarle pokazala, da do določene mere razume in ceni to, kar je najbrž njeno največje naravno bogastvo. Tudi pred to odločitvijo smo seveda imeli zakone, ki so varovali vodo in državljanom zagotavljali dostop do nje, a zakoni se spreminjajo hitro, gospodarski apetiti so veliki, politiki, ki imajo zakone v rokah, pa prepogosto neučakani, da te apetite zadovoljijo.

Ljudje smo načeloma ustvarjeni tako, da se za dobrine začnemo zanimati takrat, ko se nam zdi, da jih bomo morda izgubili.

Pred spremembo, ki so jo poslanci potrdili s spodobno večino, se je pod peticijo za vključitev pitne vode v ustavo podpisalo več kot 40.000 državljank in državljanov. Pobudniki peticije so v razmislek nanizali kar nekaj alarmantnih podatkov. Denimo tega, da je več kot polovica najkakovostnejših slovenskih izvirov vode v lasti tujih korporacij. Zvezda široke in angažirane debate o tem, kakšna bo prihodnost naših vodnih virov, pa je bila rdeča. Nad njo je bil napis Heineken. Nakup pivovarn Laško in Union je namreč nizozemski multinacionalki prinesel štiri vodne vrtine v Ljubljani in osem v Laškem. Korporacija ima pravico vrtine, iz katerih pride več kot polovica vse vode, namenjene živilski proizvodnji v Sloveniji, uporabljati do leta 2035. In to ne po ne vem kako visoki ceni. Računsko sodišče je že pred časom ugotovilo, da je država pri pobiranju koncesijskih dajatev od vodnih virov “negospodarna”.

Ljudje smo načeloma ustvarjeni tako, da se za dobrine začnemo zanimati takrat, ko se nam zdi, da jih bomo morda izgubili. Dokler nas ni strah, jih imamo za samoumevne. In dokler jih imamo za samoumevne, o njih ne razmišljamo.

So Nizozemci, ki so kupili pivovarne, arabski vlagatelji, ki so kupili tovarno ustekleničene vode, ali Čehi, ki so kupili Radensko, zaslužni za to, da smo se vendarle zganili in naredili bistven korak naprej pri varovanju svojih vodnih virov? No, morda niso ravno zaslužni, a panika ob prodaji živilsko pridelovalnih podjetij je vsekakor pripomogla k streznitvi in angažmaju.

Iztekanje kerozina pri Hrastovljah je katastrofalen dogodek. Vsekakor precej hujši od vsake, še tako sumljive ali sporne, ekonomske transakcije. Vprašanje je, ali lahko ima streznitveni učinek. Pravijo, da je v vsaki katastrofi nekaj dobrega. Edino, kar je sploh lahko dobrega v grozni hrastoveljski nesreči, je koristna lekcija. Se je bomo naučili?

Na potezi je seveda država, ki mora končno, po desetletjih izmikanja in prelaganja odgovornosti, najti rešitev za dve največji infrastrukturni težavi slovenske Istre: vodooskrbo in logistično omrežje. A na potezi niti slučajno ni samo država.

Vprašanje, kako ravnamo s svojo pitno vodo, je vprašanje za vsakega prebivalca Slovenije. In ne gre le za to, da z bogastvom, ki priteče iz naših pip, ravnamo spoštljivo in odgovorno. Varčevanje s pitno vodo je lepa in plemenita navada. Ampak prihodnost naših pip je odvisna predvsem od tega, kakšnim ljudem bomo dajali moč nad njimi. Če bomo podpirali mednarodne korporacije z nesmiselnim in potratnim kupovanjem ustekleničene vode, če bomo glasovali za nespametne, populistične politike, ki živijo od strašenja ljudi in ne vidijo dve uri naprej od konca svojega mandata, bomo leta 2030 vsak s svojo čutarico stali v vrsti pred Heinekenovimi vrati. In vrsta bo dolga.


Najbolj brano