Sestanek v Novih Butalah

Župan Novih Butal se je ves zadovoljen in ponosen sprehajal po svoji najlepši občini. Prodoren pogled mu je zastal na zelenici pred občinsko knjižnico, na kateri so domovali tulipani, ki to več niso bili. Utrujena trava, ki jih je obkrožala, je postajala plešasta in siva. Edino, kar je uspevalo, je bil vražji plevel.

Župana je stisnilo pri srcu. Ne, je sklenil, takšne zanemarjene zelenice pa v naši občini ne bo! Odločil se je, da bo takoj sklical sestanek na to temo. Ob prihodu v pisarno je tajnici naročil, naj takoj spiše vabilo za sestanek. “Koga pa naj povabim, gospod župan?” “Občinskega vrtnarja in direktorico knjižnice, vendar.” “Kdaj pa skličem sestanek, gospod župan?” “Čimprej!”

Župan je šel na kosilo, naslednji dan še na eno, in tako še ves teden. Čez štirinajst dni ga je pot zopet zanesla mimo uboge zelenice pred knjižnico in spomnil se je na naročilo svoji tajnici. Takoj jo je poklical in jo vprašal, zakaj sestanka še ni bilo. “Rekli ste mi, naj ga skličem čimprej.” “Ja, in?” “Čimprej še ni minil, gospod župan.” “Aha. Dobro. Pozabite na čimprej; sestanek, prosim, skličite jutri.” “Velja, gospod župan.” Tajnica nemudoma napiše elektronsko sporočilo, v katerem jutri ob 10. uri v županovo pisarno povabi vrtnarja in direktorico knjižnice.

“Čimprej” se je razkošno raztegnil neznano v fantomsko prihodnost (...) Župan je imel še veliko prijetnih sestankov in Nove Butale so živele srečno do konca svojih dni.

In pride ta “jutri ob 10. uri”. Župan nervozno pogleduje k vratom. O direktorici knjižnice in vrtnarju niti sledu. “Ja, kje pa sta?” vpraša tajnico. “Ne vem, bom preverila.” Vestno pokliče v knjižnico, kjer ji povedo, da je direktorica na tridnevnem dopustu. Nato pokliče v komunalo, kjer ji povedo, da je vrtnar obležal z gripo. Dogovori se za nov termin teden dni kasneje in si obljubi, da nikoli več ne bo sklicala sestanka, ne da bi preverila, če so vabljeni na voljo. Mine en teden, minejo trije tedni od tistega “jutri ob 10. uri”. Končno prideta k županu direktorica knjižnice in vrtnar. Župan zamuja, ker se je zadržal na zajtrku s svetovalko za piar. “Se opravičujem, res je bila kriza z objavo o pasjih iztrebkih,” prisopiha dvajset minut čez dogovorjeno uro. Po uvodnem pozdravu se pogovorijo o vremenu, pa še malo o pasjih iztrebkih, župan pove, da ponoči ni spal, ker ga je “matral” želodec in našteje tablete, ki jih je vzel, in čaje, ki jih je spil. Direktorica knjižnice pove, da ima težave pri plačevanju članarin, navede vsa imena nesramnežev in opiše njihove frizure. Vrtnar je tiho, posluša in se sprašuje, kaj počne na tem sestanku. Mine dvajset minut klepetanja. Končno župan: “Eeee, ja, tole bi povedal. Zadnjič sem se sprehajal mimo knjižnice in videl zelenico v grozljivem stanju.” Nato našteva, kako lepe zelenice imajo v sosednjih mestih in sosednjih državah in na Luni. Mine še petnajst minut pogovora o hortikulturi. In potem: “Rad bi, da se tale zelenica pred knjižnico čimprej uredi. Jaz o tem nisem še nič razmišljal, ker nisem utegnil, veste, moj sin je bil operiran na hemoroidih in smo zdaj vsi v družini zelo zasedeni. Imate vi kakšne predloge?” “Gospod župan,” se oglasi direktorica knjižnice, “jaz nisem zadolžena za zelenico pred našo knjižnico, ta naloga pripada naši komunali.” “Aha. Hmm,” momlja župan. “Dobro, no, gospod vrtnar, vi ste s komunale, kajne. Bi vi lahko, prosim, poskrbeli za obnovo zelenice?” “Eeee, hm, hmm, gospod župan, jaz ne odločam o tem, kdaj se bo kakšna zelenica urejevala. Moram vprašati direktorja, ki ga pa danes ni v službi.” Še malce poklepetajo o dobri letini cipljev in špargljev, mine še petnajst minut, nato se razidejo. Župan pogleda tajnico: “To je bil pa res zelo prijeten sestanek, nihče se ni prerekal, lepo smo se pogovorili in vsi smo se strinjali.” Tajnica pohiti z novim predlogom: “Gospod župan, kaj ko bi jutri poklicali direktorja komunale in se pogovorili z njim? Mogoče pa on ve, kako bi to težavo z zelenico odpravili?”

In pride ta “jutri”. Župan pokliče direktorja komunale. “Gospod direktor, dober dan, kako gre kaj?” Direktor je bil vesel županovega klica in mu takoj razložil, da je komunala brez denarja in da se ljudje pritožujejo, da je kip na cestnem krožišču presvetlo bele barve in da bo v zvezi s tem treba nekaj narediti. Poleg tega ga je prevarala žena in bi se najraje obesil. “Bi vi lahko jutri prišli na sestanek k meni? Nekaj se morava pogovoriti.” “Seveda,” reče direktor komunale, “a jutri ne morem, zaseden sem do naslednjega tedna.” Dogovorita se za termin čez 14 dni.

In pride ta “čez 14 dni”. Župan zopet zamuja zaradi zajtrka s svojo piarovko, tokrat sta reševala problem objave o preglasnih lastovkah. “Dober dan, gospod direktor, se opravičujem za zamudo, te lastovke so res en hudič.” Sedeta za mizo, pričneta pogovor o barikiranih vinih, ženah, ki varajo, in hemeroidih, ki tarejo sinove. Mine 20 minut. Nato župan: “Gospod direktor, treba bi bilo urediti zelenico pred občinsko knjižnico.” “Seveda, gospod župan, noben problem, to bomo naredili čimprej.” Nato se pogovorita še o piškavih orehih in o teorijah o ploščati zemlji. Po eni uri in pol se razideta zadovoljna z uspešnim dogovorom. O tem, kako, za kakšen denar in predvsem do kdaj bodo zelenico uredili, ni bilo govora.

“Čimprej” se je razkošno raztegnil neznano v fantomsko prihodnost. Zelenice pred knjižnico se še mnogo let ni dotaknil nihče, spremenila se je v raj za plevel. Župan je imel še veliko prijetnih sestankov in Nove Butale so živele srečno do konca svojih dni.

---