Volk ni bog, še manj sovražnik

Kdo bi si mislil, da bomo na začetku vročega poletja tako goreče razpravljali o ... volkovih. Napovedani odstrel je razdelil domačo javnost, a avtorica knjige Modrost volkov, Nemka, ki je z njimi 25 let živela v ameriških rezervatih, je tudi na pomladnem gostovanju v Kopru zatrdila, da tovrsten ukrep ni rešitev.

Razmišljanju Elli H. Radinger prav gotovo nihče ne more očitati, da gre za floskule novodobnih živaloljubcev, ki svoje poglede bojda delijo iz urbanih središč. Za seboj je pred kakimi tridesetimi leti v Nemčiji pustila kariero odvetnice in se odločila slediti zanimanju, ki jo je od njej ljubih psov pripeljalo do volkov. Ujela je svoje sanje in se prijavila na raziskovalno prakso o vedenju volkov v rezervatu za raziskovanje volkov Wolf Park v ameriški zvezni državi Indiana.

Elii H. Radinger: Modrost volkov, prevedla Maruša Murko Keber, Mladinska knjiga, 296 strani, cena 24,99 evra

Rdeča kapica in alfa samec sta neposrečena

Preučevala je tudi divje volkove izven rezervatov, največ časa se jim je posvetila v parku Yellowstone, kjer jih obiskovalci redno srečujejo, in je zato v sklepnem delu knjige priložila tudi kopico nasvetov, kako se v bližini volkov primerno vesti. A za razliko od ameriških razmer, kjer je lahko avtorica, kakor piše, na prste dveh rok preštela dneve, ko ni videla volka, “pa lahko v Nemčiji (in tudi Sloveniji) govorimo o srečnem naključju, če zgolj zaslutimo volka v naši bližini. Naši domači volkovi so izredno zadržani - kar je zanje le dobro”. Kljub temu so ljudje marsikdaj do teh bitij nastrojeni sovražno, če karikiramo, se včasih domala postavljajo v vlogo Rdeče kapice iz pravljice, ki bi v resnici težko volkovom delala še večjo krivico. Ne nazadnje o njihovi resnični nevarnosti priča tudi pičlo število napadov na ljudi, ki so jih marsikdaj izzvali, po besedah avtorice, posamezniki sami s hranjenjem in približevanjem živalim.

“Ena večjih napak je, da ljudje bodisi volkove mitiziramo, jih postavljamo na piedestal, bodisi demoniziramo in v njih vidimo sovražnike, s katerimi je treba opraviti,” je marca v pogovoru z Bredo Biščak v koprskem Domu knjige dejala avtorica. Pri tem pa posebej poudarila, da so predvsem bitja, od katerih se lahko veliko naučimo. Ena od zmot je tudi mit o alfa samcu. Trop namreč vodi dominantni par - volkulja in volk.

Družina in medgeneracijska solidarnost sta glavna

Osnovna enota volčjega socialnega sistema je družina. Kakor v predgovoru k slovenski izdaji opozarja dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo na Biotehnični fakulteti, je, če že govorimo o odstrelu, zelo pomembno, katerega volka lovci odstrelijo. Če gre za dominantnega, lahko z odstrelom povzročijo precejšnjo škodo, zlasti tropu, učinki pri večji varnosti živine pa so vprašljivi.

V Nemčiji, kakor je povedala raziskovalka, so kmetje drobnico zaščitili z električnimi pregradami in s pastirskimi psi, ki jih v ogradah ni nikoli manj od dveh. In sistem menda deluje.

In kaj avtorico najbolj fascinira? “Navdušuje me čut za družino, povezanost volkov. Trop ne bo nikoli za seboj pustil šibkejših članov, denimo ostarelih volkov. Nikoli. Lahko to rečemo za ljudi?” Kaj nam preostane? Spoznavanje. Spoštovanje. Sprejemanje. Sobivanje.

---