Kravate naj ostanejo lepo doma

Včeraj sem srečala znanko, pisarniško sosedo, pravnico, mojih let. Prijazna gospa. Oblečena je bila v temnomodre ohlapne hlače do meč, belo kakovostno in modno oblikovano bombažno srajco, nosila je trdo torbico in nekaj diskretnega nakita ter snežno in snažno bele, ne popolnoma športne teniske. T-e-n-i-s-k-e. Povedala mi je, da gre na nek sestanek in da je razmišljala o tem, da bi se preobula, a se je zaradi neznosne vročine in neudobnih salonarjev na koncu odločila, da se ne bo.

Pogledala me je s pogledom, ki je prosil odpuščanja. Rekla sem, kar sem zares mislila: “Prav ste se odločili in super ste oblečeni, prav nobene napake ne vidim.” Zdelo se mi je, da si je oddahnila.

Imam en tehten in gotovo koristen predlog. Kaj ko bi se vsi nekako dogovorili, da poleti klasična pravila primernega poslovnega in protokolarnega oblačenja do neke mere ne veljajo? In kaj ko bi jih, ko bi poleti videli, da to sploh ni tako zelo narobe, tudi pozimi malce omilili? Zunaj je 35 stopinj Cezija. 35! Ko se sprehodim po Ljubljani, tu pa tam srečam mlajše in starejše gospode, ki se, oblečeni po pravilih v temno obleko, srajco z dolgimi rokavi in kravato, neusmiljeno topijo na pripeki kot maslo v vreli ponvi. Potočki potu jim rišejo vidne poti po čelu in licih, in tiste nevidne po hrbtu in prsih. Sončna očala pri tem nič ne pomagajo, razen pri fensi šmensi imidžu in zaščiti oči. In potem srečam gospe, ki v kostimčkih, z nogavicami in s petkami štokljajo novim delovnim izzivom naproti. Puder se topi in na obrazu riše svoje pokrajine, maskara, odporna na vodo, ne zagotavlja več svoje odpornosti. Do kakih devetih dopoldne ni še tako hudo. Ampak ob enih, dveh ali štirih popoldne bi si te gospe in ti gospodje, ki se morajo v takih odpravah oddaljiti od klim, že zaradi pridne doslednosti pri poslovnem oblačenju zaslužili medaljo za hrabrost.

Imam en tehten in gotovo koristen predlog. Kaj ko bi se vsi nekako dogovorili, da poleti klasična pravila primernega poslovnega in protokolarnega oblačenja do neke mere ne veljajo? In kaj ko bi jih, ko bi poleti videli, da to sploh ni tako zelo narobe, tudi pozimi malce omilili?

Vem, veliko bolj bi si jo seveda zaslužili delavci na gradbiščih, ki pri takih neznosnih temperaturah, včasih tudi brez vode, gradijo po deset, dvanajst ur na dan za grozljivo mezdno plačilo v človeka nevrednih pogojih. Oni nimajo izbire, zanje so že teniske neizmerno razkošje. Zato me je pogosto sram.

V nekaterih rečeh ne vidim več pravega smisla. Eno je upoštevanje pravil zaradi tradicije in ponujanja primernega vtisa, drugo je nepopustljivo oprijemanje pravil kot pijanec plota. Zato zelo resno predlagam politikom, menedžerjem, diplomatom (vsem naštetim tudi v ženskih spolih, seveda) in drugim poklicem, ki načeloma pašejo v poslovne obleke s kravato: dajmo se s konsenzom vsi dogovoriti, da bo junija, julija, avgusta in del septembra drugače. Dajmo to objaviti in povedati na ves glas, da se nihče ne bo zgražal ali pametoval. Dajmo to vsi upoštevati in razglasiti: mi bomo pravila primernega poslovnega oblačenja zaradi zdrave pameti in nepotrebnega poletnega taljenja teles upognili. Recimo takole, kot opisujem spodaj.

V nekaterih rečeh ne vidim več pravega smisla. Eno je upoštevanje pravil zaradi tradicije in ponujanja primernega vtisa, drugo je nepopustljivo oprijemanje pravil kot pijanec plota.

Moški pustijo v omarah suknjiče in kravate. Oblečejo hlače iz lahkotnejših materialov, lahko tudi svetlejših barv, in srajce ali majice brez napisov s kratkimi rokavi. Vse raje z manj vzorci in v neinvazivnih barvah. Tudi čevlji so lahko bolj udobni, mokasini, na primer, morda celo brez nogavic ali s tistimi mini nogavičkami, ki se zaključijo pod gležnji, da ne zasmradijo zaprtih čevljev. Na drugi strani premaknjene in upognjene meje ostanejo kratke hlače, bermude, japonke, natikači, odprti sandali, majice brez rokavov, palme, papige in banane na srajcah, jeans, še posebej jeans z zračenjem, srajca z odpetimi štirimi gumbi, umazani lasje in potne podpazduhe. Če ne marate antirespirantov, si kupite podložke, ki so namenjene vpijanju potu pod pazduho (velja za oba spola, oziroma vse spole).

Gospe, odložite nogavice in dolge rokave, povsem zaprte čevlje, ostanite s pokritimi rameni (vsaj malček), krilom vsaj do kolen. Čevlje odprite tako, da so prsti in peta na zraku, odprt je lahko tudi bok čevlja; lepše seveda izgleda, če so nohti in pete urejene. Namesto nogavic obstajajo čudežne šprice, ki noge polepšajo, pomaga pa tudi daljše krilo (ne čisto do tal). Previdno z vzorci, cvetlice in živalce so najlepše v naravi, na obleki tu pa tam kakšna. Hvaležni so lahkotni materiali, ki se ne mečkajo. Lan je najlepši na svetu, a žal le pet minut. Če vam dolgi lasje višajo telesno temperaturo in jih vaš vrat sovraži, si jih spnite.

Protokolarna policija je popoln nesmisel. Saj se da tudi malce drugače, bolj udobno in tudi bolj sodobno, pa še vedno primerno. Nenazadnje je itak bolj pomembno to, kaj ima človek v glavi in ne na sebi. Čeprav vsi pademo na vtis, če si to priznamo ali ne.

Še en glasen apel imam: politiki, menedžerji - dajmo razmisliti in predvsem ukrepati tudi pri delavcih na razbeljenih cestah in gradbiščih. Zaman so vse kravate in vsi kostimi, če ne vidimo centimeter dlje od lastnega nosu in se nam o primernem odnosu do sočloveka niti ne sanja.


Najbolj brano