Raper Zlatko: “Naj te doleti karkoli, nikoli ne izgubi upanja”

Odraščanje najprej v eni od delavskih barak v Vevčah in zatem v garsonjeri na Fužinah, kjer je bila njegova sobica kar dvajset let zastekljen balkon, pa hitro osvajanje slovenščine, lepše in grše šolske izkušnje, branje Shakespearovih sonetov, pisanje pesmi, uspeh v rapu ... O vsem tem in še marsičem beremo v Smehu Zlatka Čordića.

KOPER > “Dvajset let na zastekljenem balkonu, kjer ljudje običajno spravljajo staro šaro, gojijo rože ali pa odlagajo smeti, je bilo zame izjemno plodnih. Naučil sem se strpnosti, spoštovanja drugega človeka in vrednot ljubezni. Čeprav sem bil, če nekoliko pretiravam, ujet v kletko, sem prav zaradi zastekljenega balkona postal to, kar sem. Ponosen človek, ki zna prisluhniti drugim in ljudi spoštovati, kakršnikoli že so, ne glede na običaje, spol in vero, saj je človeško življenje največ, kar premore svet. Vsako novo rojstvo je zame novo upanje, da je svet lahko še veliko lepši, kakor si mislimo, da je. In svet je v osnovi lep,” 36-letni raper Zlatan Čordić - Zlatko pravi v knjigi O smehu Zlatka Čordića, ki jo je napisal desetletje starejši pisatelj Jurij Hudolin, izdala pa založba Beletrina.

Prijatelja sta se z nami srečala v Kopru, prvi je prišel iz domače Ljubljane, drugi iz Grupije pri Savudriji, kjer pogosto živi in ustvarja. Raper je naprej zaplaval v morju, zatem smo prižgali snemalnik ...

Zlatan Čordić - Zlatko

raper

“Ljudi spodbujam, da izkoristijo potencial. Poglejte, morje je nekaj korakov stran, po uri in pol vožnje si že pod Triglavom ... Marsikje še zmeraj ne morejo priti do izobrazbe, pri nas pa nam je že vse samoumevno. S pitno vodo čistimo avtomobile!”

Zlatko, na kratki poti od koprske tržnice do kopališča ste odzdravljali vsem, ki so vas prepoznali, poklepetali z njimi, se fotografirali ... Vam je kdaj težko to početi?

Zlatko: “Ne, če vidim, da so ljudje iskreni. To lahko prepoznaš. Ni mi težko, četudi te z leti utrudi. Izčrpava te, a za dober namen se je marsikdo pripravljen tudi žrtvovati.”

Jurij Hudolin

pisatelj

“Slovenci takšnega raperja nismo nikoli imeli. Zdaj pa ga imamo! Pa še Zlatko Čordić se kliče. Kak Grosupeljčan ali težki privrženec določene stranke bi rekel: pa kje ste našli tega Bosanca? Ja, če vas ni bilo od nikoder, je moral on to urediti!”

Pa ljudje razumejo, da človek kdaj ni pri volji?

Zlatko: “Pred kratkim, ko sem imel na voljo urico in pol, sem v Ljubljani skočil v bazen. Kot sem zdaj tu v morje. Sem v obdobju, ko se tu in tam moram resetirati. Ne prenesem več toliko, kot sem pri dvajsetih letih. Šel sem v bazen, da bi potem lahko pobral svoje otroke in zmogel še druge opravke. Pa je na bazenu do mene prišel en tip, mi začel nekaj razlagati, spraševati, ali se spomnim nečesa pred šestnajstimi leti ... Rekel je: 'Dobro si ti to zapeljal, lepo, lepo ...' Vsebina je bila pohvalna, a iz tona sem začutil: ni mu prav, da sem, kjer sem.”

Zavist?

Zlatko: “Zavist na polno! Lepo sem se mu skušal zahvaliti in pojasniti, da zdaj ne morem. Pa je vztrajal, me vabil na pijačo. Rekel sem mu, naj pride na moj koncert, pa bova spila deset pijač. Rekel je, da pride, če bo lahko na koncertu tudi repal. V redu, sem odgovoril, boš repal. Pa je rekel, da bo repal, ampak ne za 'lešinarje' - v smislu zgube. Sem ga pogledal in vprašal, ali se mu moji poslušalci zdijo zgube. Je rekel, da ne vsi. Zahvalil sem se mu, zaključili smo debato! Cel kup je takih zgodbic, a jih nerad izpostavljam. Dobre se mi zdijo le zame, kot dodatna inspiracija za nove komade.”

Predvsem njegov odnos do sveta

Jurij, a se spomnite, kdaj ste prvič slišali za Zlatka?

Jurij: “Pred desetimi leti ali kaj takega, kmalu potem ko je začel. Ampak že prej sem se veliko družil z glasbeniki, tudi sam sem šolan glasbenik, za sabo imam šolo klavirja. Sodeloval sem z več slovenskimi bendi, zelo sem, na primer, ponosen na nastop v videospotu skupine Dan D za Love Song. Mojih povezav z glasbo je veliko, ampak Zlatko me je pritegnil z bolj sociološko dimenzijo, ne toliko z rapersko. Mnogi glasbeniki raperjev itak nimajo za glasbenike - včasih je ta odnos res podcenjevalen, včasih pa sploh ne. Zlatko me je pritegnil predvsem s svojo vizijo življenja in z vsem, kar zagovarja. Ko sva se spoznala, sem se prepričal, da je iskren. In da zna delati, česar večina ne zna - širiti … ne morem reči dobro voljo, ampak vsekakor nekaj, kar je pristno in zelo človeško. To se lahko tudi spremeni, ne vemo, kaj bo z njim, v pol leta ali v enem letu se mu lahko zmeša. A kar je naredil doslej, je vredno občudovanja, predvsem zaradi človeškega odnosa do sveta, ki ga je vzpostavil in ki ga s poslušalci deli v pesmih. Pri raperjih smo vajeni anarhije, pizdarije, drog in podobnega ... Pri njem pa je vse nasprotno!”

Pozitivni rap.

Jurij: “Tako. Slovenci takšnega raperja nismo nikoli imeli. Zdaj pa ga imamo! Pa še Zlatko Čordić se kliče. Kak Grosupeljčan ali težki privrženec določene stranke bi rekel: pa kje ste našli tega Bosanca? Ja, če vas ni bilo od nikoder, je moral on to urediti!”

Zlatko: “Ha, bravo! Dodal bi samo to: čeprav govorim o svetlobi, nič ni bilo enostavno, kar bralec spozna tudi iz knjige. In zdi se mi, da je prav to Jurija fasciniralo. Naj te doleti karkoli, nikoli ne izgubi upanja.”

In vere v ljudi?

Zlatko: “Res je, verjamem v ljudi, a sem se naučil, da je dobro sortirati. Če me deset ljudi nategne, pa to seveda še ne pomeni, da moram biti nezaupljiv. Ne, rad spoznavam nove ljudi in vsakemu dam priložnost.”

Zbujal se je z bremenom za vratom

V knjigi beremo, da se je maja 2017 v vas nekaj zlomilo ...

Zlatko: “Doletelo me je, kar je verjetno vsakega tretjega Slovenca. Ali vsaj tiste, ki so bolj delavni, tiste, ki se odrekajo vsemu drugemu in se prekomerno posvečajo samo ustvarjanju ... česarkoli že. Moram priznati, da me je izkušnja spametovala. Naučil sem se reči ne.”

Za kaj je sploh šlo? Izgorelost?

Zlatko: “Izgorelost.”

Tudi depresija?

Zlatko: “Možno, da je bila. Predstavljaje si človeka, ki v življenju ni imel deset slabih dni, potem ga pa nenadoma zadene nekaj tako močnega, da ima vsako jutro, ko se zbudi, občutek, da mu za vratom visi petdeset kilogramov. Tega ne znam opisati, v knjigi sem poskusil, ampak je težko ujeti ta občutek. Niti nočem ljudem govoriti, naj pazijo nase, sicer jih lahko doleti enako. Nima smisla, tudi meni so govorili, a sem preslišal. Povem lahko samo, kaj mi je potem pomagalo - čim več obiskov gozda, ležanja na klopci, gledanja v zeleno, enostavno sproščanje, dihanje, resetiranje ...”

Zanimivo, pomagal vam je tudi nekdo, ki ga ima večina za zamorjenega in morečega: Ivan Cankar!

Zlatko: “Kar govorijo o Cankarju, so v glavnem neumnosti. Nekdo mi je govoril, da je njegovo pisanje eno samo jamranje ... Sploh ni res! Brati bi ga morali bolj poglobljeno. Pisal je o resničnosti, ki je bila takrat pač takšna ... in je še danes. Ampak če govoriš o težkih stvareh, to še ne pomeni, da si tudi ti težek. In če jaz repam o svetlobi, to prav tako ne pomeni, da je pri meni vseskozi svetlo. Cankar je bil optimist. Sicer ne bi toliko naredil, tako veliko napisal. Če bi bil tako težek in zamorjen, nam ne bi zapustil takšnega opusa.”

Kaj njegovega vam je najbolj pri srcu?

Zlatko: “V obdobju, ko sem se moral resetirati, sem bral predvsem njegova pisma in ga v njih še bolj začutil kot v knjižnih delih. A si predstavljate, da bi ljudje lahko čez petdeset ali sto let brali sms-je, v katerih si dopisujem z bližnjimi? To je fantazija, skozi take zapise res začutiš človeka. Iz njegovih knjig sem si izpisal nekaj misli. Na primer: 'Pisal sem o svetlobi, ko je znotraj mene grmelo.' Videl sem, da sva na isti valovni dolžini, enako izgorevanje, enaka želja. Ustvarjam, ne glede na razmere, v katerih se znajdem, pa čeprav ni preprosto. In še pri nečem mi je Cankar pomagal. Zadnjih deset let sem si razbijal glavo, zakaj so stvari v naši družbi takšne, kakršne so, potem pa sem spoznal, da si je Cankar razbijal glavo že pred sto in več leti. Če bi mi ga kdo na način, na kakršnega sem ga spoznal jaz, predstavil prej, bi si manj razbijal glavo. V zadnjem obdobju sem hodil v gledališče, si ogledal uprizoritve njegovih dram ... Zanimivo, kako pozitivno lahko vpliva, kakšna inspiracija je! Dal mi je toliko energije, toliko motivacije, da bom naslednjo ploščo, svojo zadnjo, posvetil njemu, pod naslovom Julijan Mak, kar je bil Cankarjev psevdonim. Zdaj se mi je rodila hči, a če bi bil fantek, bi se najverjetneje imenoval Julijan Mak. Tako zelo je Cankar vplival name.”

Jurij, delite to navdušenje?

Jurij: “Cankar je prav gotovo velik evropski pisatelj. Razlika med Zlatkom in mano je, da sem jaz študiran literat, on pa raper. Zato je še bolj zanimivo, kako ga je ta literat navdušil. Meni se Cankar zdi zelo dragocen s Knjigo za lahkomiselne ljudi, ki je krasna, a prezrta. Ali pa z Gospo Judit, ki je zelo moderna. Zakaj ima gospa Judit toliko ljubimcev? Zaradi koristoljubja! Zelo aktualno. In odlično napisano. Bistveno je: če imaš pristne moralne poglede na svet, ne moraliziraš!”

Očitno je, da sta si v marsičem sorodna. Kaj pa razlike?

Jurij: “Seveda so med nami tudi velike razlike, je pa res, da sva oba zelo liberalna. Zlatka imam zelo rad, navezal sem se nanj in upam, da bo vedno moj prijatelj. Vsekakor je lahko vzor - ne samo mojemu sinu, ki mu itak že je, ampak marsikomu.”

Zakaj ima toliko oboževalcev, obenem pa ga mnogi ne marajo?

Zlatko: “Uau, to vprašanje mi je pa všeč, hudo!”

Jurij: “Toliko ljudi ga ne mara, ker je po rodu iz Bosne, je Zlatko Čordić, pa štiri otroke ima, musliman je ...”

... pa še predobre volje je!

Jurij: “Tako! Zveni kot hec, ampak o vsem tem je pisal že Cankar. Narod je neumen. To vidimo na volitvah.”

Zlatko: “Po Cankarjevo: narod je boječ, zato pa je hinavski. Z enim takim stavkom mi polepša naslednjih deset let, to je Cankar! In še nekaj bi dodal: če že nisem imel priložnosti za druženje z Ivanom, imam srečo, da lahko stoletje pozneje to delim in uživam z Jurijem. Veste, prihajam iz krogov, kjer take reči nikogar ne zanimajo. Mene pa, ker želim spoznavati družbo, v kateri bodo odrasli tudi moji otroci. Ko spoznavam karkoli, kar pozitivno vpliva name, postajam tudi sam boljši Zemljan.”

Kaj so štirje otroci spremenili v vašem življenju?

Zlatko: “Stroške! (smeh) Otroci prinašajo radost. Ampak predstavljate si, kako mi je bilo v letih 2017-2019, ko nisem vedel, kaj bo z mano, imel pa sem njih. Otroci so krasna bitja, neumazana. Vztrajati moram zaradi njih, če že ne zaradi sebe. Po drugi strani pa sem optimističen: če bi se mi bognedaj kaj zgodilo, bi se, verjamem, zanje vseeno vse lepo izšlo.”

Vas ne skrbi, v kakšnem svetu bodo odraščali?

Zlatko: “Seveda me, zato pa se tako angažiram, zato razmišljam na glas in pišem. Ne prepevam samo: dajmo kozarce gor, dober avto, bla bla bla ... Ljudem hočem nekaj povedati. Naj spoznajo, da noben Zemljan ne bi smel imeti prednosti pred drugim Zemljanom. Ljudi pri nas, v razvitem svetu, spodbujam, da izkoristijo potencial, ki ga imamo za samoumevnega. Poglejte, morje je zdaj nekaj korakov stran od nas, po uri in pol vožnje si lahko že pod Triglavom ... Marsikje še zmeraj ne morejo priti do izobrazbe, pri nas pa nam je že vse samoumevno. S pitno vodo čistimo avtomobile! Ljudje, dajmo biti malo pametnejši in bolj spoštljivi. Vidite, ko tako govorim, marsikdo zmotno misli, da pametujem. Ne, samo govorim in delim svoj pogled na svet. Da bo v mojih komadih in v knjigi ostalo nekaj, česar se bodo lahko oprijeli tudi moji otroci. Če se bodo, bomo lahko rekli: če si dober, reven ne boš nikoli.”

Prihaja zadnja plošča

Jurij, je knjiga O smehu Zlatka Čordića konec ali začetek vajinega sodelovanja?

Jurij: “Po mojem ni konec, mogoče bova kdaj pisala skupaj tudi tekste za pesmi ali kaj podobnega. Moja 21. knjiga me je združila s prijateljem, ki mi je zelo podoben. Delam lahko po dvajset ur na dan, kakor lahko tudi Zlatko: ogromno dela, otroke pelje v vrtec, odlično funkcionira. In pri njih doma je zelo čisto! Tega ne zmore vsak. Zelo sva se ujela, včasih sva tudi veseljačila cele noči. Potem pa sva se vprašala, ali ne bi raje počela še kaj drugega - in je nastala knjiga, uspelo je. Mislim, da je to šele uvod, saj sva oba zelo ustvarjalna in se trudiva, da je svet boljši.”

Zlatko, prej ste omenili, da bo plošča, navdihnjena s Cankarjem, vaša zadnja. Res?

Zlatko: “Res. Prihodnje leto bom izdal svoj zadnji cede. Globlje kot sem šel, več časa sem si vzel za razmislek. Tega sem se naučil pri Juriju - da mi ni treba hiteti. Ko sem doživel izgorelost, sem si rekel, da ne bom več ničesar delal, da me ne zanima. Ampak v tistem trenutku je prišel Cankar! Rekel sem si, da ga bom preštudiral in naredil dober nov album. Čeprav bo zadnji, to še ne pomeni, da potem ne bom več nastopal. A mislim, da bi z Julijanom Makom res lahko zaokrožil svoj opus. Ali vsaj določeno obdobje.”

Jurij: “Če bo ta album naredil, kot se šika, bo morda postavil nov mejnik v slovenski glasbi, ne samo v rapu. Nekaj novega bi lahko prinesel v slovensko glasbo, ki je v besedilih siromašna, od popa do rocka. Sodelovanje med glasbo in književnostjo, ki sta zame sestri, je zelo dobrodošlo.”

Zlatko (pobrska po telefonu): “Prebral vam bom misel, ki sem jo zapisal: 'Življenje tako hitro mine in delo tako dolgo ostane, seveda tisto, ki je kovano z vsemi občutki življenja.' Na svoje delo ne gledam kot na nekaj trenutnega, ampak si želim, da bi v njem resničen občutek življenja začutil tudi kdo, ki me bo poslušal čez deset ali petdeset let.”

Kaj pa bo sledilo prvi knjigi in zadnjemu albumu? Nove knjige?

Zlatko: “Bomo videli. Najprej moram vzgojiti cel kup otrok. Največ, kar lahko dam svojim otrokom, je lepa vzgoja. Če mi bo to uspelo, bom svoje opravil.”

Ste si vedno želeli tako velike družine?

Zlatko: “V hecu sem tako govoril, ampak očitno je v vsakem hecu res nekaj resnice.”

Jurij: “Jaz sem si je tudi želel, otroke imam zelo rad, a sem drugače živel, veliko pisal, potoval, se ukvarjal z različnimi stvarmi ... Zdaj se mi pa zdi, da sem že malo prestar in da Zlatka ne morem več dohiteti.”  

---