Pogrešal je le vzpon na Vršič

Med znanimi obrazi, ki so z zanimanjem pospremili obe primorski etapi dirke po Sloveniji, je bil tudi Valter Bonča. Idrijčan je leta 1995 kot edini primorski kolesar tudi dobil domačo dirko.

Valter Bonča je pozorno spremljal dirko po Sloveniji. Foto: Luka Carlevaris
Valter Bonča je pozorno spremljal dirko po Sloveniji. Foto: Luka Carlevaris

NOVA GORICA > Valter Bonča je slavil na tretji dirki po Sloveniji, letošnja izvedba je bila že 26. po vrsti. Razmerje zmag v prid kolesarjev iz tujine je zdaj 14:12, nas pa je zanimalo kako 51-letni Idrijčan, ki je po osamosvojitvi oral ledino na Giru, vidi razvojni lok domače dirke in slovenskega kolesarstva nasploh v zadnjega četrt stoletja.

“Drugi časi prinašajo seveda drugačne prijeme. Organizacija dirke ni imela takšnih razsežnosti kot zdaj, čeprav moram reči, da je tudi leta 1995 v tekmovalnih okvirih vse delovalo, kot mora. Danes je dirka precej bolj medijsko odmevna, kar kaže tudi število gledalcev ob progi. Vsak kraj oziroma vsaka vas doživljata prehod kolesarske karavane kot praznični dan.”

Valter Bonča

nekdanji kolesar:

“Vsak kraj oziroma vsaka vas doživljata prehod kolesarske karavane kot praznični dan.”

Ali kaj pogrešate?

“Morda je edina stvar, ki manjka, vzpon na Vršič. Dolgo je bil zaščitni znak dirke po Sloveniji in njene kraljevske etape. V zadnjih letih ga ni na sporedu, morda bi veljalo razmisliti, da bi ga spet vpeljali.”

Kako bi ocenili letošnji profil dirke?

“Trase se seveda spreminjajo, enkrat je več terena za gorske kolesarje, drugič bolj ustreza sprinterjem. Večina etap se je letos končala s spusti. Klasični hribolazci pa so gotovo pogrešali kakšen ciljni vzpon, kjer bi lahko dirko odločili v svojo korist.”

Kakšno dirko smo spremljali?

“Govoril sem z Davidejem Rebellinom, ki mi je dejal, da imajo kolesarji z Gira dve prestavi več v nogah. Najboljši primer je Diego Ulissi. Napovedal sem njegovo zmago v Idriji in da bo v ospredju tudi v kraljevski etapi od Nove Gorice do Ajdovščine. Noge ga dobro nesejo v klanec, spusti mu ne povzročajo preglavic, za povrh pa je še hiter v zaključkih.”

Kako so se odrezali slovenski kolesarji?

“Luka Mezgec je dobil etapo, nosil zeleno majico in naposled osvojil rdečo majico najboljšega po točkah. Verjamem, da je izpolnil vsa svoja pričakovanja. Pri Janu Polancu je bilo videti, da je še nekoliko utrujen po Giru, in je vozil bolj na silo. Tadej Pogačar je letos naredil ogromen korak na kolesarski poti. Iz kategorije do 23 let je prestopil v svetovno serijo. Lahko bi rekli, da se je iz osnovne šole podal kar na fakulteto in z odliko opravil prve izpite ter tudi dobil dirko najvišjega razreda. Je podoben fenomen kot Primož Roglič, ki pa je naredil še večji preskok.”

Je Roglič vsaj pri nas kolesarska zvezda?

“Gotovo. Pred njim še nihče ni zmagal etape na dirki po Franciji, letos je na Giru nosil rožnato majico in se boril za končno zmago.”

Kako gledate na njegovo tretje mesto v skupnem seštevku?

“Morda je bil za koga kar prvi favorit zavoljo vseh zmag pred Girom, a sam bi se kar strinjal s selektorjem italijanske reprezentance in strokovnim komentatorjem Davidejem Cassanijem. Imel je pomisleke, ali bo zdržal tretji teden Gira, po drugi strani pa je Vincenzo Nibali stopnjeval formo, kar je dirka tudi potrdila. Roglič je močan, a se še privaja na nov položaj v karavani. Nibali ostaja kolesarski profesor, ki poskuša tudi z zvitostjo pretresti razmerja moči. Naposled nista zmagala ne eden ne drugi. Mislim pa, da je Rogličevo tretje mesto vrhunska uvrstitev. Kaj lahko bi bil četrti ali peti. Težko je reči, kako bi se dirka razvijala brez nevšečnosti, s katerimi se je ubadal. Verjetno ni bil edini. Lahko pa Roglič v naslednjih letih doseže še marsikaj. Če bo imel okrog sebe pravo ekipo, je sposoben tudi zmagati veliko tritedensko dirko.”

Letos ga ni bilo na dirki po Sloveniji, kjer bi branil lansko zmago. Kako sicer slovenski kolesarji gledajo na domačo dirko?

“Kolesarji najvišjega razreda oziroma svetovne serije imajo na leto 30 dirk, ki so povečini po rangu še močnejše. Morda je doma psihološki pritisk čutiti nekoliko bolj, zato poskušajo iz sebe iztisniti še nekaj več moči kot sicer. Tudi meni se je zgodilo podobno. Ko sem se znašel v položaju za končno zmago, sem napel vse sile, da bi jo dosegel.”

Kolesarstvo doživlja pri nas svojevrsten preporod. Čemu ga pripisujete?

“Spremenila se je tudi miselnost. Ko sem se podajal med profesionalce, ta želja v slovenskem kolesarstvu ni bila tako izražena. Zdaj pa vsi mladi kolesarji hočejo po stopinjah Rogliča, Mohoriča in ostalih, ki so dokazali, da je vse mogoče. Zgledi vlečejo.”

Je pa položaj težko dojemljiv. Število slovenskih klubov bi lahko prešteli na prste ene roke. Vrsta odličnih kolesarjev gotovo ni sorazmerna z ozko bazo. Kako si to razlagate?

“Gotovo dobro delamo, po drugi strani ima ta omejena izbira tudi svoje prednosti. Posameznemu tekmovalcu se posvečamo, tudi če meritveni testi niso vrhunski. V tujini se takšnim kolesarjem laže odrečejo kot pri nas. V otroških letih morda kdo ni izstopal, a je nato razvoj dogodkov v nadaljevanju dal prav tistim, ki so vztrajali.”


Najbolj brano