Da natakarji ne bodo živčni

V življenju se nam lahko zgodi vse. Tudi to, da je treba kje kdaj javno spregovoriti. Zdravica na poroki, govor na petdesetletnici oljčnega nasada, nekaj besed ob otvoritvi vrtca. Enim se takoj zašibijo kolena, drugi zamahnejo z roko in rečejo: “Ah, to pa res ni problem.” In potem se večkrat zgodi, da tisti s tresočimi koleni to bolje opravijo kot tisti, ki frajersko zamahnejo z roko in gredo kot češ samozavestni pred ljudi.

Vsakemu koristi, če se na govor, bilo kakšen govor, pripravi. Tudi če ste vešči in znate. Preden razmišljate o tekstu, si odgovorite na vprašanja: za kakšno priložnost gre; kdo bo med poslušalci in koliko jih bo; ali bo med njimi kdo, ki ga morate posebej pozdraviti; v katerem in kakšnem prostoru boste; ali boste govorili stoje, sede ali čepe; boste imeli mikrofon ali ne; boste govorili za govorniškim pultom (in tudi kaj bo na njem pisalo, če bo kaj pisalo), bo mikrofon na stojalu ali v vaši roki; kakšna bo scena; če je oder - kje boste stali/sedeli in kje so stopnice; če je program - ali vas bodo najavili in kako vas bodo najavili in kdaj vas bodo najavili; kakšna je primerna obleka za ta nastop …

In ker je kovačeva kobila skoraj vedno brez obuvala, sem včasih plačala davek na to, da si vseh teh vprašanj pred svojim nastopom nisem dovolj dosledno zastavila. Recimo pred kakim letom dni, ko sem imela v Gledališču Koper pogovor z iskrivo in prodorno novinarko Vesno Humar. Gledališče Koper dobro poznam in tam se počutim res domače. Moja Katja (ki ji tudi tu čestitam za več kot zasluženega tantadruja) je tam ustvarila prijazno okolje za vse ljubitelje gledališča. In ker se torej v tem gledališču počutim domače, se v globoke podrobnosti nisem poglabljala. Povedali so mi, da bova z Vesno sedeli na dveh foteljčkih, da bo kakih sto ljudi v publiki, da bodo za nama švigale neke moje fotografije in da bo itak vse fajn.

Eni izmed večjih napak pri govorih sta dolgovezenje in linearno brezbarvno branje ali govorjenje brez značaja in brez priprave. Kako zadati levi in desni kroše' neljubi situaciji, je pred leti, na podelitvi viktorjev, pokazal moj mož.

No, dopoldne grem po frizuro k Silvi, nohti so že okej, vse gube na obrazu so na svojem mestu, oblekla se bom, eeee, mmmm, ah, joj, nič nimam za obleči, seveda … Grem v šoping. Kot bik se zaletim v živo rdečo barvo. Pa kaj, saj nisem v službi (prejšnji službi …), lahko si privoščim. Rdeče široke hlače in rdečo majico, v enakem dovolj kvalitetnem materialu, ki je lep, padajoč ... Črni čevlji z visoko peto čakajo doma. Črna zapestnica za prekrivanje tatuja na zapestju tudi. Dobro bo. In z leti sem se tudi ob treh zjutraj naučila odgovoriti na vsako vprašanje. Tudi tako, da na primeren način odgovorim, da odgovorila ne bom. Tako torej, pripravljena sem.

Pridem kakšno urico pred pričetkom v gledališče, tam sta že Katja in Vesna. Gremo v dvorano. Na prizorišču kot dogovorjeno dva foteljčka in mizica. Dva ŽIVO RDEČA foteljčka. Ponavljam: dva živo rdeča foteljčka. Rdečih barv je več, ampak fotelja sta bila popolnoma enake barve kot celotno moje sveže pečeno oblačilo. “Kaaatja, imaš mogoče kje foteljček druge barve? Imaš? Ker sicer bo vseeee rdečeee …” “Joj, nimam, bi morali dol v skladišče in zdaj nimamo časa za zamenjavo.” Po naravi se težko sprijaznim z besedno zvezo “se ne da”, “to je to in konec”. Zato malo pomislim in vzamem moj ogromen črn šal, ki ga jeseni in spomladi nosim namesto plaščkov prek oblačil, z njim malo na šrek pokrijem fotelj in voila', problem je rešen. Na sceni ne bo enega ogromnega rdečega kita.

Eni izmed večjih napak pri govorih sta dolgovezenje in linearno brezbarvno branje ali govorjenje brez značaja in brez priprave. Kako zadati levi in desni kroše' neljubi situaciji, je pred leti, na podelitvi viktorjev, pokazal moj mož. Prireditev se je vlekla, vlekla, razvlekla do onemoglosti. Ljudje so že začeli zehati in se sprehajati ven in nazaj, verjetno je marsikoga kam tiščalo, želodci so krulili samospeve lačnih. Borisov viktor za življenjsko delo je padel čisto na koncu kot krona večera.

Taki nagradi seveda pritiče primeren govor. Boris je v opisanih okoliščinah izbral nenavadnega, a najprimernejšega. Zaznal je nemirnost in zdolgočasenost publike, ki je sicer ob njegovem prihodu na oder obnemela in nehala zehat. Prevzel je viktorja, odšel k mikrofonu in s svojim gromkim glasom zagrmel: “Vem, zdaj bi moral jaz nekaj povedat, ampak ker vam zagotovo že kruli po želodcih, je najbolje, da greste vsi gor, na sprejem, ker so natakarji že živčni. Hvala lepa za nagrado in dober tek!” Požel je huronski aplavz, dvorana je vibrirala v smehu, njegov govor pa je zapisan v anale kot eden najkrajših. Tudi tako gre. Ampak ne vsakemu. Bolj od vsebine je bilo takrat pomembno, kako in kdo je to povedal. Meni seveda niti slučajno kaj takega ne bi uspelo.


Najbolj brano