Rudi Pergar: “Vedno iščem svetlobo”

Akademski slikar in grafik Rudi Pergar (1936) je šel v več kot pol stoletja skozi vrsto ustvarjalnih faz ter ustvaril obsežen in raznolik opus. V njem ima posebno mesto umetnikov poklon naravi - izbor likovnih del je še do torka na ogled v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči.

KANAL > “V galeriji so lepo postavili moje slike, tako da do izraza pride svetloba na njih in osvetljuje prostor,” nam je včeraj dejal Rudi Pergar. “Vedno namreč iščem svetlobo, skozi barve in odtenke. Sončno svetlobo v vsemirju, ki obdaja človeka na tem planetu.”

Staro in moderno

Nenehno se je odzival na sočasne stilne in tehnološke spremembe v umetnosti, nanj pa je vplivalo tudi dobro poznavanje srednjeveškega slikarstva in starih tehnik, ki jih je spoznal pri restavriranju in kopiranju fresk, v spremni zgibanki piše likovna kritičarka Nataša Kovšca in temeljito predstavi Pergarjeve faze: najprej raziskovanja nefigurativnega slikarstva v šestdesetih letih, ko imajo glavno vlogo tople in žareče barve, nanesene na slikovno ploskev “s spontanimi, ekspresivnimi potezami”, že konec šestdesetih pa sledi geometrična abstrakcija kot “izrazito racionalna likovna disciplina, ki se izogiba vsakršni emotivnosti in ekspresivnosti”. Za slike iz tega obdobja je značilna “natančna obravnava likovnih odnosov med jasno razmejenimi geometrijskimi oblikami in ploskvami čistih akrilnih barv, na katerih ni sledov slikarjevih ročnih intervencij, saj jih je strojno brizgal na leseno podlago”. Z značilnim koloritom je izstopal tudi na zadnji razstavi neokonstruktivistov Atelje '72 v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1972.

Sledil je preobrat: v začetku osemdesetih je pod vplivom “nove podobe” čiste barvne ploskve zamenjal s figurativnim slikarstvom v zanj značilnem svetlem koloritu, navdihoval pa se je pri avantgardnih gibanjih iz dvajsetih in abstraktnem ekspresionizmu iz petdesetih let. “Ob tem je treba poudariti, da Pergarjeve figuralne upodobitve niso imitacije del iz zgodovine likovne umetnosti, ampak sodobne interpretacije zgodovinskih slogov, značilne za obdobje postmodernizma, ki so v motivnem in vsebinskem smislu izraz avtorjevega osebnega razpoloženjskega sveta in njegovih razmišljanj o človeški biti,” piše Nataša Kovšca.

Roka kar ne neha

V devetdesetih letih se je v njegovem opusu pojavila še krajina kot neusahljiv vir navdiha. Najraje je upodabljal Primorsko, od planin in Soče vse do morja. “Kot restavrator sem obiskal mnogo krajev in videne podobe so ostale nekje v duši,” pravi. “Ko sem poučeval kot profesor likovnega pouka v mestu, v Novi Gorici, je v mojem slikarstvu vladala geometrija, pozneje pa jo je zamenjala narava.”

Narava je bila na začetku, ko se je rodil na Predmeji nad Ajdovščino, in narava je okrog njega zdaj, ko živi na Trnovem nad Novo Gorico, odkoder se mu odpira pogled na Furlanijo.

Likovna kritičarka dodaja, da pejsaži in marine, ki jih je ustvaril v začetku tega tisočletja, niso nastali kot posnetki stvarnih motivov, prej so avtorjeve duhovne krajine, v njih pa ne prepozna le naravnih lepot, ampak tudi refleksijo o nezadržnem tehnološkem napredku in kibernetiki, ki je po njegovem mnenju zamenjala filozofijo v informacijski dobi.

Pergar je ustvarjal še računalniške grafike, poskrbel pa je tudi za likovno opremo vseh štirih leposlovnih knjig Alda Černigoja. Zdaj ne slika več: “Oči so opešale, ne zmorem več rafiniranosti, odtenkov. Zato pa še rišem, roka kar ne neha. Doma imam vsaj 1200 likovnih del.”

Slikar, grafik, restavrator

Rudi Pergar se je rodil 3. aprila 1936 na Predmeji. Na gimnaziji v Ajdovščini je maturiral leta 1957, leta 1963 je iz slikarstva diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Maksimu Sedeju. Kot likovni pedagog je na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici poučeval v letih 1964-1978, zatem se je preusmeril v restavratorstvo.

Leta 1981 se je redno zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici, kasnejšem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVNKD). Dve leti pozneje se je vpisal na specialko za restavratorstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1985 pridobil naziv restavrator-specialist. Kot restavrator na ZVNKD je na severnem Primorskem opravil veliko restavratorskih del, zlasti v sakralnih objektih, denimo v spominski cerkvi v Javorci. Za Narodno galerijo v Ljubljani in Goriški muzej je kopiral več kot 30 fresk gotske umetnosti iz vse Slovenije.

Od leta 1968 je član Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije. Bil je tudi član mednarodne skupine 2xGO, ki je povezovala umetnike slovenske in italijanske narodnosti na obeh straneh meje. Od leta 1968, ko je imel prvo samostojno razstavo v Kranju, je slikarska in grafična dela predstavil na več samostojnih razstavah v Milanu, Novi Gorici, Kopru in Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma, v zamejstvu in tujini: v Zagrebu, Beogradu, Novem Sadu, Trstu, Gorici, Vidmu, Čedadu, Genovi, Benetkah, Delftu, New Yorku, Ferrari ... Za dolgoletno uspešno delo na področju restavratorstva in ohranjanja kulturne dediščine ter za ustvarjalne dosežke v slikarstvu je leta 1997 prejel nagrado Franceta Bevka.

---