Sorrentino se ne more upreti Felliniju

Paolo Sorrentino se je po sedemkratnem italijanskem premierju Giuliu Andreottiju lotil še enega “mogočneža” italijanske politike, Silvia Berlusconija.

Toni Servillo je ponovno dokazal, da mu med sodobno italijansko 
igralsko gardo ni para.
Toni Servillo je ponovno dokazal, da mu med sodobno italijansko igralsko gardo ni para. 

Film Oni je sicer Paolo Sorrentino označil za “fiktivno zgodbo v kostumih, ki pripoveduje o verjetnih in izmišljenih dogodkih v Italiji med letoma 2006 in 2010”, toda povezave z resničnimi osebami in dogodki so več kot očitne. Film je bil v italijanskih kinematografih predvajan v dveh delih. V prvem delu je “mogočnež” v ozadju, ker je Sorrentino zelo obširno opisal bojda resnično zgodbo mladega povzpetnika z juga Italije, ki se je želel vključiti v najvišje politično-tajkunske kroge Silvia Berlusconija v Rimu. Njegova vstopnica je bila “armada” zapeljivih prostitutk, toda še pred tem je moral osvojiti in na svojo stran pridobiti Berlusconijevo ljubljenko Kiro (Kasia Smutniak). V drugem delu, ki so ga v Italiji predvajali z nekajtedenskim zamikom, v Sloveniji pa v združeni verziji, zablesti Toni Servillo, ki je bil izjemen že kot samotarski Giulio Andreotti, a lik kontroverznega uživača Silvia Berlusconija mu ponudi še veliko več manevrskega prostora, da izživi ves svoj igralski talent.

Berlusconi, izjemen prodajalec sanj

Servillo je tako najbolj svetla točka filma, ki svoj neprekosljivi talent najbolje pokaže v prizoru, ko začne Berlusconi dvomiti o svojih prodajnih sposobnostih in želi preveriti, ali je še tako prepričljiv, kot je bil v svojih poslovno vzhajajočih letih, ko je zgradil in dokaj hitro razprodal blokovsko sosesko Milano 2. V roke vzame telefonski imenik in izbere naključno telefonsko številko gospodinjstva, ki je v bližini novega gradbenega projekta. Oglasi se mu gospa srednjih let in v naslednjih minutah Servillo postreže z najbolj dovršeno, a zelo minimalistično igro v Onih.

Precej je Servillo izstopal tudi v končnem žolčnem prepiru z ženo Veronico Lario (Elena Sofia Ricci), ki se je končno odločila narediti konec farsičnemu zakonu z Berlusconijem. Sorrentino po kontroverzni pojavi italijanskega medijskega magnata in politika pa ni udaril z vsemi topovi. Berlusconija namreč pokaže kot precej osamljeno dušo, ki se skuša po padcu svoje vlade in zelo skrhanega zakona z ženo ponovno postaviti na noge, a kaj ko se voljnim povzpetnicam in nečednim mahinacijam v ozadju italijanskega političnega ustroja še vedno ne more upreti.

Odvečna predzgodba

Oni je buril duhove že po napovedi, da se bo Sorrentino lotil Berlusconijeve biografije, in italijanska javnost ga je zelo težko pričakovala, toda na koncu ga je precej mlačno sprejela. Ena od osrednjih hib najnovejšega Sorrentinovega filma tako ni v orisu Berlusconija, ki je zelo nagajiv, satiričen in grotesken, temveč v preludiju filma. Celotna predzgodba poslovneža, ki je želel spoznati svojega idola in se vključiti v elitne italijanske kroge, navkljub vsemu trudu s hordo prostitutk in kilogrami kokaina, se izkaže za nepotreben in neuporaben privesek k že tako sočni Berlusconijevi biografiji.

Film, ki traja več kot dve uri, tako precej izgublja na dramaturgiji dogajanja. Pri Sorrentinu pa se pojavlja še ena težava, in sicer da se ne more izviti vplivu Federica Fellinija. Že Neskončna lepota, s katero je osvojil širše svetovno občinstvo, po ogledu Fellinijevega Sladkega življenja nima niti približno enakega naboja. Nato je sledila Mladost, ki je bila še ena, a veliko bolj dolgočasna vaja v slogu fellinijevske hiperestetike, in tu je Oni z “baročno” figuro Berlusconija, ki mu je omogočila, da ponovno izživi vse svoje strasti. Sorrentino je, žal, postal predvidljiv.


Najbolj brano