Pometimo najprej pred svojim pragom

Kadar zagledam v nabiralniku modro kuverto, me stisne v želodcu. Jojojoj, a sem spet kje prehitro vozila in so me ujeli na radar ter (za dragocen spomin) fotografirali? Spet bom vestno pomagala pri polnjenju proračuna, upam, da mi bodo odvzeli le nekaj točk ... In ko kuverto odprem in srečam v njej kakšen drug dopis, si oddahnem.

Ampak pavlov refleks vedno deluje. Če prejmem roza kuverto, sem takoj prepričana, da gre za otvoritev novega frizerskega ali kozmetičnega salona. Če prejmem črno svetlečo kuverto, bo to verjetno fensi šmensi dogodek z večernimi oblekami. Ko pa prejmem kuverto z nalepko ... Takrat imam občutek, da je bila poslana na 5,340.666 naslovov in da sem “ena izmed”, tudi če temu ni tako.

Nalepka na pisemski ovojnici ni najboljša reč. A verjamem, da je na tak način lažje. Napišete jo na računalnik, jo zapopate na kuverto, včasih tudi malček postrani, saj ni važno, kajne, in - hop - delo opravljeno. Delo je res opravljeno, ni pa opravljeno tako dobro, kot bi lahko bilo. In marsikateri prejemnik bo to pišmeuhovstvo opazil. Na vas pa je, da se odločite, ali vam to kaj pomeni ali pač ne.

Naše lastne frustracije izbruhamo na tistega, ki pač pride mimo - ali na cesti ali v časopisu, na spletu, televiziji. Ne poznamo ga, pa smo kljub temu poklicani, da sodimo, ne moremo se zaustaviti. Ker - mi lahko sodimo, mi smo seveda perfektni ...

To, da so druge stvari pomembnejše v življenju, mi je popolnoma jasno. Na primer - mnogo, mnogo, MNOGO bolj kot nalepke na kuvertah so pomembne nalepke na ljudeh. Najbolj tiste, ki jih lepimo doma s kavča, v objemu svojih brlogov in lastnih godrnjanj ter splošnih negativističnih misli. V popolni anonimnosti za povrh, na varnem, da nas nihče ne vidi. Ali pa da se nalepka vidi samo na družbenih omrežjih, tam si pa res lahko damo duška, kajne? Preberemo nek članek, neko objavo, pogledamo nek prispevek v medijih, vidimo človeka na cesti, ki nam iz neznanega ali znanega razloga ni po godu, in TAKOJ: “Kaj ima pa ta za govorit, poglej ga, kakšen je!” Ali: “Ta pa res nikoli nič dobrega ni naredila, polne žepe ima, nič ji ne manjka, pa tu nekaj pametuje.” Ali: “Ta je brezveznjakovič, poglej njegova ušesa.” In še in še potegnemo iz blatnih črnih jam naših misli. In potem se počutimo lažje.

Naše lastne frustracije izbruhamo na tistega, ki pač pride mimo - ali na cesti ali v časopisu, na spletu, televiziji. Ne poznamo ga, pa smo kljub temu poklicani, da sodimo, ne moremo se zaustaviti. Ker - mi lahko sodimo, mi smo seveda perfektni, po nas bi se ljudje morali zgledovati (pa se ne), kajne, in mi točno vemo, kako je s tistim tam, s tisto tam, pa čeprav jo poznamo SAMO na videz ali SAMO iz medijev oziroma prek spleta (ali pa še to ne) in nimamo pojma, kakšno je bilo njegovo/njeno življenje, kaj je doživel/a, naredil/a, ustvaril/a.

Spoštovane bralke, dragi bralci, previdno. Previdno in počasi. Znati pomesti najprej smeti, tudi tiste drobne, na svojem pragu, pospraviti in posesati najprej svojo sobo in svoje stanovanje, je VRLINA. In znati pritisniti zavoro na tiskanje nalepk in metanje smeti na mimoidoče, ki jih sploh ne poznamo, je ravno tako vrlina. Dajati sodbe kar tako, počez, ker nam je v užitek pljuvanje in se zdimo zato v svoji majhnosti za mikromilimeter večji, vam ni v ponos. Take sodbe veliko več povedo o vas kot o tistem, na katerega pljuvate.

To seveda ne pomeni, da ne smete izraziti svojega mnenja. Nasprotno! Seveda lahko in tudi zaželeno je. Ampak to mnenje naj bo tehtno, argumentirano, korektno in z razmislekom, ne pa le izraz srbenja jezika ali prstov ali ker vam gre kdo a priori na živce ali - kar je pogosto zajec, ki tiči v grmu - ker imate v resnici težave vi, sami s sabo. “Lej ga, kretena, spet se ven meče!” Ali pa: “Kakšna budala pa je ta, pojma nima.” Verjetno bi se želeli na nek način metati ven vi. In verjetno nimate pojma vi, ne oni. Ljubosumje je dihur, ki bruha taka mnenja. In potem smrdi. Zelo.

Tudi jaz do vseh ne čutim enako. Nekateri ljudje so mi na prvo žogo zelo všeč, drugi ne. Z nekaterimi se zaradi neznanih razlogov hitro začutim, z drugimi pač ne. Neki televizijski napovedovalec, na primer, mi ni najbolj blizu in takrat televizije ne gledam z največjim veseljem. Moti me njegov glas in njegova mimika. Ne morem si pomagati. Ampak ne poznam ga, prav nič ne vem o njem razen imena in priimka in tega, da je televizijski voditelj. Mogoče je pa sijajen človek. Zato nanj samo zaradi svojih občutkov, ki so lahko varljivi, ne lepim nalepk in ne stresam smeti. Nikoli in nikdar.


Najbolj brano